Prekarnost in fleksibilnost
Pisma bralcev
15. 10. 2018, 12.20
, posodobljeno: 04. 07. 2019, 13.32
Prekarno in fleksibilno delo sta se udomačila s prepričevanjem in prepričanjem, da sedanja stopnja tehničnega in tehnološkega razvoja ter sedanja gospodarska ureditev zahtevata fleksibilno delo. Ali je res tako?
Današnja stopnja tehničnega in tehnološkega razvoja omogoča bistveno skrajšan delavni čas ob enakem plačilu vloženega dela stalno zaposlenih delavcev. Torej, razlog prekarnega in fleksibilnega dela je v neoliberalni ureditvi gospodarstva na globalni ravni. Organizatorji globalnega gospodarjenja so v preteklih desetletjih preseljevali gospodarske zmogljivosti na območja poceni plačane delovne sile (Daljni vzhod, predvsem Kitajska). Velike denarje so zaslužili z razliko med nizkimi stroški proizvodnje blaga na Vzhodu in zelo visokimi cenami na tržiščih Zahoda. Počasi in vztrajno so ljudje in predvsem delavci ZDA, Kanade in Evrope uvideli, da so jih osiromašili proizvodnih zmogljivostih in tako stalnih in dobro plačanih zaposlitev. Ljudje, delavci so ostali s številnimi oblikami prekarnega in fleksibilnega slabo plačanega dela. Ostali so z zlomljeno hrbtenico in z izgubo dostojanstva. Vsak posameznik se je povlekel vase, kot polž v svojo hišico, ker je za svojo bedno situacijo krivil samega sebe. Pa ne samo to, ostal je brez časa in možnosti za povezovanje v skupnosti, kjer bi se skupno ozavestili o stanju in zahtevali to, kar jim kot ljudem in delavcem pripada.
Prekarno in fleksibilno delo na zahodu prisiljujeta v štiriindvajseturni delavnik, sedem dni na teden. V omenjenem času pa je le malo namenjenega ustvarjanju nove vrednosti, na osnovi katere bi lahko družba obogatela. Veliko časa posamezniki zapravljajo za administrativno spremljanje svoje dejavnosti in predvsem z birokratskimi postopki. Po obsegu enako časa pa vlagajo v iskanje delovnih možnosti na širokem geografskem območju (tudi z migriranjem). V takih okoliščinah ne samo, da pozabljajo na združevanje z drugimi ljudmi, pozabljajo nase, pozabljajo misliti. Zato se v teh okvirih zelo rade oprijemljejo na videz logične razlage. Neoliberalni koncept gospodarjenja ponuja številna pojasnjevanja, ki so si celo nasprotujoča.
Širša množica, čeprav nerado, sprejema predloge in udejanjenja pokojninske reforme. Njeno bistvo je podaljšanje delovne dobe zaradi podaljšanja življenjske dobe in zaradi nevzdržnosti pokojninske blagajne. Kar je pri tem predlogu zamolčano, je vse bolj uveljavljeno prekarno in fleksibilno delo mladih. Zaradi podaljšanja delovne dobe starejših delavcev žrtvujejo mlado generacijo, ki ji ponujajo samo prekarno, slabo plačano delo in začasna dela. Mladim generacijam preprečujejo urejanje njihovega stabilnega življenja, doma in družine. S stalno zaposlitvijo in živostjo mladostne ustvarjalnosti bi mladi dosegali večjo stopnjo uresničevanja nove vrednosti in s tem možnost odvajanja sredstev v pokojninske sklade. Starejši, po starem upokojeni delavci, pa bi še naprej opravljali za družbo pomembno nalogo. Starejši predstavljajo vezni člen in korenino družine in družin. Celokupnost slednjih pa predstavlja narodno bit.
Prekarno in fleksibilno delo nista le razlog za razkroj življenj nekaj generaciji mladih. Prekarnost in fleksibilnost dela režeta v živo meso naroda, njegove kulture, njegove zgodovine, njegovega bistva in vse skupaj pretvarjata v standardizirano površinsko plehkost globalizacije. Vse to je prineslo kapitalu dodatni profit, ki so ga investirali v finančni sektor in ne v proizvodnjo. Polnil se je balon finančne krize, kar je še bolj poglobilo osiromašenje ljudi in delavcev ter narodov kot njihovih skupnosti.
Črt Tavš, Koper