Pozdrav iz bojnega polja

Dne 26. oktobra 2018 sem bil na razstavi “Nebroj pozdravov iz bojnega polja” v Štanjelu. Zelo lep prikaz življenja v naših kraških vaseh med prvo svetovno vojno. Organizatorjem čestitam za izpeljavo te zanimive prireditve. Pod sliko vojaškega pokopališča v Štanjelu me je prizadel in šokiral napis “Žal je bilo dobrih 70 let pozneje to pokopališče deležno vandalizma s strani občana”. Ta napis je preveden v italijanski in angleški jezik. Kaj si bo mislil tujec, ko bo prebral ta napis?

V Štanjelu živim že 68 let in kolikor poznam ljudi v naši vasi, vaščani Štanjela nismo nobena vandalska tolpa, ki bi razsajala po pokopališču. Ta napis se je nanašal na našo družino, ker je bila parcela, na kateri je pokopališče, naša last do leta 2007. V tistem letu je bila ta parcela prodana državi Sloveniji. Kar je pod sliko napisano, deloma drži, da bo napis resničen pa moramo dodati dve besedi: “na ukaz”.

Poglejmo, kaj je moj pokojni oče povedal o tem pokopališču. Na tem pokopališču stoji lep in na Krasu največji spomenik, ki ni dokončan. Na levi in desni strani spomenika je več kot meter visok kamniti orel. Kjer danes stoji bivša gostilna Fratnik, sta oba orla dokončana čakala na odvoz na pokopališče. Moj oče je bil takrat star devet let in tam videl oba orla. Avstroogrska monarhija je prehitro razpadla, prišla je Italija in oba orla odpeljala. Danes krasita okolje kakšne vile v Italiji. Avstroogrska monarhija je Italiji zapustila pokopališče z lesenimi križi na grobovih. Les je z leti propadel in Italija je križe na grobovih obnovila. Postavila je cementne, na katerih so bile pritrjene kovinske pocinkane ploščice. Imena in priimki vojakov so bili napisani s kislino. Križ je bil spodaj pritrjen na cementno kocko, ki je bila zakopana v zemljo.

Nastopi leto 1955. K mojemu očetu prideta vaščan iz Hruševice (njegovega imena se ne spomnim) in en tovariš iz občine Sežana. Povedala sta mu tako: “Slavko, z vašega pokopališča je treba odstraniti vse križe na grobovih v roku dveh mesecev.” Moj oče je vprašal zakaj? Njihov odgovor: tak je ukaz. Mi boste dali kakšen pisni dokument, da me ne bo kdo preganjal po sodišču zaradi tega? Njihov odgovor: “Na sodišču te ne bo nobeden preganjal, to ti mi zagotavljamo in nobenih drugih papirjev ne dobiš. Rok imaš dva meseca, da to opraviš.” Moj oče tega dela ni bil zmožen opraviti. Doma trije majhni otroci, jaz pet let, brat štiri, najmlajši dve, v hlevu šest glav živine, v vinogradu 1200 trt. Delo je bilo vse ročno, volovska vprega in sam za opraviti vse to delo. Nujno je moral najeti delavce, da so ta vandalizem opravili v roku, in njihovo delo plačati iz lastnega žepa.

Odkopani križi s pritrjenimi ploščicami so bili pometani v bližnje grmovje ob pokopališču, podstavke križev (cementne kocke) je odpeljal domov vaščan in jih uporabil pri gradnji svoje hiše. Tujci, (svojci padlih), posebej iz zahodnih držav, so bili za takratno oblast moteči element, ker razmere v takratnem obdobju niso bile rožnate. Oblast si je želela, da se jih čim prej otrese, zato je začela s takimi radikalnimi potezami. Rezultat je bil, da je bilo tujcev vedno manj in tudi turistov na Krasu je bilo vedno manj. Fašistična Italija je Titovi Jugoslaviji zapustila avstroogrska pokopališča v takem stanju, kot jih je dobila od avtsroogrske monarhije.

Ob propadu Jugoslavije so vsa pokopališča na Komenskem krasu (dvanajst) imela bolj ali manj “štanjelsko podobo”. Pod fašistično Italijo so otroci osnovne šole Štanjel ob 1. novembru nosili cvetje na grobove na to pokopališče (tako mi je mama povedala, pa tudi drugi starejši vaščani), torej, nosili so cvetje italijanskim sovražnikom. V obdobju Jugoslavije se na te branitelje našega Krasa nobeden ni spomnil ob 1. novembru.

Ob tej priložnosti odgovorim tudi Viliju Prinčiču, avtorju knjige Neme priče vojnih grozot, na njegovo vprašanje. V knjigi se sprašuje kako to, da je na tem pokopališču nagrobnik italijanskega vojaka? Na tem pokopališču so bili pokopani tudi italijanski vojaki. Za čas, ko so bili italijanski vojaki na tem pokopališču, je država Italija plačevala najemnino naši družini (tako mi je oče pripovedoval).

Kmalu zatem, ko je Italija začela z gradnjo velikega pokopališča v Redipulji, so bili ostanki italijanskih vojakov odpeljani z našega pokopališča v Italijo. Poleg omenjenega nagrobnika, je bilo tudi več manjših. Žal, niso se ohranili do današnjega dne. Gospodje, v prihodnje se dobro prepričajte, ali je resnica, kar nameravate napisati.

Stanislav Gaspari, Štanjel

---

---

---