Pločevina je ljudem ukradla plac
Vas Dutovlje je v Občinskem prostorskem načrtu (OPN) opredeljena kot izjemna kulturna krajina državnega pomena - kakor sta to Tomaj in Lipica. Kljub temu pa je bila v zaščitenem vaškem jedru pred tremi leti “na črno” porušena 500 let stara mitnica - najpomembnejša profana stavba v Dutovljah, letos od pomladi dalje pa so se pred cerkvico Sv. Jurija pojavile še “tri sramote”. Tako jih je nazorno poimenovala gospa, poznavalka in ljubiteljica umetnosti in zgodovine, ki sem jo spoznala kot udeleženko drugega pogovornega večera v organizaciji Civilne pobude za spoštovanje dediščine Dutovelj. Tako nekako jih je naštela: betonski zid - Zid sramote; razkošne štokane stopnice, ki po slogu v ta prostor nikakor ne sodijo, so za hojo nevarne in imajo proti cesti nasilno štrleč kot. Tretja sramota je uničenje zelenice z košato starodavno cedro.
A to pisanje ni razprava o arhitekturni umetnosti. Nastal je zaradi vsebin, povezanih s stanjem in prihodnostjo Dutovelj. Pred skoraj pol stoletja so se namreč grožnje po uničevanju vasi pojavile v Štanjelu. Za ohranitev vrtov na severovzhodnem delu vasi se je takrat zavzel moj oče. Ogroženost vrtov so občani odkrili ob javni razgrnitvi načrta obnove in prenove Štanjela. Oče se je - v rojstnem kraju svoje žene - preko časnika Delo spustil v javni spopad z ljudmi iz “spomeniškega varstva” … Zato tistih vrtov niso spremenili v načrtovane parkirne prostore. Vrtovi še živijo.
Štanjel, med vojno porušena, požgana in propadajoča vas, v kateri je moj oče, pesnik in slikar, že takrat videl “kamnito poezijo”, je danes mesto spoštovane in skrbno varovane arhitekturne dediščine. Ob tem je tudi mesto živega pretakanja kulture. V Štanjelu je torej šlo za javno razgrnitev načrta. Zakaj ni bilo javne razgrnitve načrta “prenova 'placa' v Dutovljah”? Preprosto: ker takega načrta Občina ni dala narediti. Ob tej ugotovitvi je moja sestra pred nedavnim zaključila: “Štanjel je imel neko posebno srečo. Vsak od županov ga je na nek način spoštoval.”
In kdo spoštuje Dutovlje? Ali je spoštovanje lahko vrednota v občini, v kateri se o spoštovanju besediči, se ga pa ne udejanja? Praznovanje 50. obletnice ustanovitve Arhitekturnega biroja Kraški zidar je potekalo v veliki dvorani Kosovelovega doma z dvema arhitektoma na odru ter z odlično voditeljico Nevo Zajc. Izvedeli smo mnogo. A v prisotnosti le sedmih poslušalcev je šla za družbo “mimo” predstavitev nekega tako ustvarjalnega dela v (nekdanji veliki) Občini Sežana. Biro je imel med 70 zaposlenimi tudi skupino pomembnih in v Evropi spoštovanih arhitektov. Med njimi se je uveljavljal tudi duh mladega, propulzivnega arhitekta Matjaža Garzarollija. Ti arhitekti so znali čutiti in videti prostor podobno ustvarjalno, kot je to znal in zmogel eden najvrednejših snovalcev obnove skoraj stotih kraških vasi po prvi svetovni vojni, arhitekt Maks Fabiani.
Ti sežanski arhitekti so prostor bivanja znali oblikovati v njegovih socioloških, ekoloških, ekonomskih, kulturnih, zgodovinskih in drugih razsežnostih. Niso šli “delat ene lepe štenge” ali “postavljat ene lepe kanalete”. Šli so se oblikovanje in ustvarjanje prostora. Za Dutovlje so že takrat, pred skoraj pol stoletja, predlagali obvoznico, pravzaprav dve. Ena naj bi od bencinske črpalke presekala dva najbolj ostra ovinka sredi vasi, druga pa naj bi regionalno cesto v celoti speljala mimo Tomaja in Dutovelj. Tako bi bil regionalni promet umaknjen iz središč vasi, obe vaški jedri pa bi se lahko razvijali v novi podobi kvalitetnega sobivanja. Kot predpogoj sanacij “dutovskega placa” so predlagali izgradnjo parkirišč izven strogega jedra.
Priporočila, ki veljajo v EU, napotujejo na popolnjevanje vse bolj izpraznjenih mestnih in vaških jeder, preden se dovoljuje razvoj novih zazidalnih površin izven vaških in mestnih jeder. V Sloveniji o tem govori gradbeni zakon. V duhovnem smislu bi takšno spoštovanje dediščine in socialnega statusa trgov, tudi “placa” v Dutovljah, nekdaj velike in pomembne vasi, prispevalo k razvoju medsebojnega spoštovanja in sodelovanja ljudi. Le tako bi se dalo razviti novo kulturno podobo krajev in novo kulturno podobo sodobnega bivanja v vaseh.
V Štanjelu za obisk svoje sestre parkiram avto “spodaj”. V Celostni prometni strategiji Občine Sežana iz leta 2018 je bil v poglavju “Izboljšanje infrastrukture javnega potniškega prometa dutovski “plac” predviden za preoblikovanje v prometno mešano površino, v kateri imajo pešci, kolesarji in avtomobilisti enakovredno vlogo. Načrtovana je bila torej ohranitev “placa”. Za povezovanje med vasmi pa je bila, z namenom zmanjšanja uporabe osebnih vozil, načrtovana vzpostavitev avtobusnih povezav po načinu vožnje “skoči gor, skoči dol”.
Kdo je lahko zadovoljen z uničenjem historičnega jedra Dutovelj? Precej logično in razumljivo se zdi, da bi bili lahko zadovoljni tisti, ki imajo možno korist - npr. od avtobusa, parkiranega med belo obcestno kanaleto in spomenikom NOB ali na drugi strani ob novem stopnišču pred cerkvijo. Ali korist od treh parkirnih mest na prostoru uničene zelenice s 60-letno mogočno cedro. In od novega platoja nad novimi stopnicami, kjer so že uničili zelenice, lipe pa se bodo - zaradi tik ob deblu posekanih korenin - “odstranile” same. Mogočna krošnja cedre je, poleg estetske in širše ekološke funkcije, imela poleti tudi funkcijo ohlajanja obsežne južne fasade stanovanjskega bloka. Bomo v kratkem na tisti fasadi gledali še nove hladilne naprave, kot jih je grozljivo videti v Sežani na fasadi nekdanjega Hotela Triglav?
Vse to se dogaja v času, ko zaradi drastične nevarnosti pregrevanja ozračja rastejo sodobna mesta po načrtih obsežne zazelenitve blokov z rastlinjem, tudi z gojenjem “blokovske” zelenjave za prehrano. Rastline lahko omogočajo hlajenje betonskih in asfaltnih površin do te mere, da znižajo temperaturo mesta za stopinjo ali celo dve. Mi pa naše zaščiteno vaško jedro spreminjamo v asfaltirano domovanje avtomobilske pločevine. Žalostno.
Jasna Čuk Rupnik, Dutovlje