Pismo medicinske sestre: Naš poklic je sramotno podcenjen

Profesor slovenščine v gimnaziji mi je napovedal, da bom pisateljica. Sama sem se na koncu gimnazije odločila, da hočem postati računalničarka. Med študijem računalništva pa sem ugotovila, da ne želim preživeti svojega delovnega dne pred ekranom, ampak želim delati z ljudmi. Na koncu sem medicinska sestra in do nedavnega sem bila nadvse srečna, da sem ravno to.

Všeč mi je, ko se dogaja ali po domače: ko šprica kri. Delam v bolnišnici in ni mi težko pacientom uresničiti tudi kakšne majhne želje, ki sicer ni v moji domeni, če me le ne izkoriščajo. Ampak to znam razsoditi.

Študij sem končala leta 2013. Izredno. Zaradi tistega nesojenega računalništva (ki mi je sicer v službi večkrat v pomoč, saj znam rešiti veliko računalniških težav, zaradi katerih bi sicer klicali računalničarja). In ne, nisem vlekla statusa, dokler je bilo mogoče, ampak sem se ob prvi priliki zaposlila in se vpisala na eno izmed zdravstvenih fakultet. Težavnost v primerjavi s Fakulteto za računalništvo in informatiko se mi je zdela kot uspela palačinka v primerjavi z uspelo potico. Vsaj ženske najbrž razumete. Cena menjave bodočega poklica pa je bila visoka. Za moj okus previsoka.

Že v štartu sem vedela, da bom za svojo izobrazbo plačala najmanj trikrat 3500 evrov, kolikor je takrat znašala šolnina za vsako leto programa zdravstvena nega. (Takrat je bila to druga najvišja šolnina v naši državi. Samo postati geodet je bilo dražje.) Poleg tega sem morala pred začetkom študija plačati še 500 evrov za tečaj “propedevtike”. Da so me v enem tednu naučili vsega, kar so se ostali sošolci naučili v srednji zdravstveni šoli v štirih letih. Taki smo bili v našem letniku trije od štiridesetih. Če sem iskrena, se v tem tednu nisem naučila nič več kot na tečaju prve pomoči za vozniški izpit ali pa pri skavtih. Se mi zdi, da gre v tem primeru za popolno razvrednotenje srednje zdravstvene šole, če jo lahko za petsto evrov osvojim v enem tednu. Tudi na mojo prvo fakulteto, ki je sicer nisem zaključila, sem se vpisala iz gimnazije in ne iz srednje računalniške šole. Pa mi ni bilo treba opravljati nobene računalniške propedevtike.

Potem smo začeli z vsemi resnimi predmeti. Predavanja niso bila obvezna in ker sem bila med vikendi pogosto odsotna zaradi kolesarskih dirk, se mi je to zdelo super. Prebrala sem “prosojnice”, se naučila in izpite delala kot po maslu. Ne ravno z desetko, ampak le nekaj izpitov sem opravljala več kot enkrat. Na izi faks, bi rekla tako po domače. Nekajkrat sem se vprašala, če je to zato, ker sem študij plačala. Ampak ne, kar precej jih študija še vedno ni končalo. Tudi tistih “iz prakse”. Imeli smo tudi kabinetne in klinične vaje. Oboje so bile obvezne. Na prvih je bil nek nadzor, na drugih nam je bilo pogosto rečeno: “Vi ste izredni, iz prakse. Pridite zadnji dan, da vam podpišemo.”

Vsi so vedeli, da zraven še delamo (večina v zdravstvu) in nimamo časa oddelati še enega “šihta”. V bistvu je bilo tudi meni fajn, ker me je vedno preganjal čas. A sem se jaz, ki nisem bila del te večine, po diplomi počutila kot naga Eva v raju. Zdelo se mi je, da kljub plačanim 11.000 evrom šolnine in vsem stroškom, ki sem jih imela, da sem oddelala tistih 2300 ur obvezne prakse v raznih zdravstvenih domovih in bolnišnicah, ki naj bi me rešile tudi pripravništva, ne znam ničesar. Žalostno, pa ne po moji krivdi.

Po diplomi je prišel ZUJF, ko v zdravstvu skoraj niso zaposlovali. Pravijo, da so bile za vsak razpis vrste do Pariza. Čez nekaj let mi je le uspela zaposlitev za šest mesecev kot srednja medicinska sestra. Za ta čas sem neizmerno hvaležna. Sodelavke, izkušene, srčne in empatične medicinske sestre, so me naučile veliko več kot tri leta študija.

Foto: arhiv STA

Zdaj že kar nekaj časa delam kot diplomirana medicinska sestra. Sicer imam bolj odgovorno delo, a fizično precej lažje kot prej. Za dober urnik v zdravstvu pa imam zanič plačo. Če bi bila računalničarka, bi najbrž delala ves dan, ampak za velike denarje. Mislim, da kmalu ne bom imela več sodelavk srednjih medicinskih sester (zdravstvenih tehnikov), ker množično odhajajo iz bolnišnic. Nekatere na lažja delovna mesta v zdravstvu, veliko pa jih gre v Hofer, v proizvodnjo ali pa so pač doma, če imajo malo bolje plačanega moža. Delam pa z raznimi manipulanti, ki so zdravstvo spoznali po sili razmer oziroma zahtev na zavodu za zaposlovanje. Ne bom izgubljala besed.

In ko imam slučajno pet minut časa, pogledam šolnine za srednjo zdravstveno šolo v letu 2021. Si lahko nek izkušen bolničar, ki bi želel postati medicinska sestra, z minimalno plačo privošči tak strošek? Si lahko izkušena medicinska sestra, ki bi rada postala diplomirana, privošči šolanje za najmanj 3500 evrov na leto? Če si ne more privoščiti rednega študija, ker pač vsak dan dela za tistih 800 evrov.

Vsakega odločevalca o naših plačah in tudi tistega o šolninah za študij bi za en mesec poslala na nek srednje težak bolnišnični oddelek. Da oddela kakšno izmeno srednje medicinske sestre v negi, da oddela kakšno izmeno diplomirane medicinske sestre in eno uro išče žilo za namestitev intravenoznega kanala, da preživi kakšno noč v dežurstvu ali ob umirajočem pacientu, da odda delček svoje energije za oživljanje nekoga drugega … Ne vem, če bi se pri plačah kaj spremenilo, pri šolninah pa zagotovo.

Samo pojdi, če le želiš vse to delati. Na oddelek intenzivne nege jih ne bi upala poslati. No, jaz sem še vedno ponosna sama nase, da sem medicinska sestra. Nisem pa ponosna, da je moje delo tako malo vredno. Sploh v teh covid časih, ko moram svoje delo opravljati v skafandru in vsej ostali zaščitni opremi. In pridem domov k svojim otrokom izžeta kot cunja. Še dobro, da so štirje in se uspejo tudi sami animirati za igro in me tako malo “prišparajo”.

Tjaša Mlakar, Ilirska Bistrica


Pišite nam


Najbolj brano