Ne smemo dovoliti, da nam vzamejo Sočo
Slučajno sta se časovno ujela dva po vsebini sorodna dogodka: tragična nesreča na Soči v Solkanu in razprave, kako gospodariti z edinim še kolikor toliko naravnim delčkom Soče tik ob Solkanu, Novi Gorici in Gorici ter razstava SWIM CITY v Muzeju arhitekture in oblikovanja (MAO) v Ljubljani.
Razstava Swim City - Mesto plava je v Ljubljano prišla iz Basla v Švici, kjer se je v zadnjih desetletjih množično razmahnilo plavanje v rekah, ki tečejo skozi mesta. Ta, v začetku spontani pojav, so mesta pametno izkoristila in iz njega razvila nov način mestnega življenja. Reke in njihovi bregovi so postali prostor, kjer meščani preživljajo svoj prosti čas, svoje sobote in nedelje, nekateri celo počitnice in to na pragu svojih domov, brez dolgih voženj, brez čakanja na mejah, brez nepotrebnega obremenjevanja okolja.
Švicarska mesta, sedaj jim sledijo druga po Evropi, ki imajo to srečo, da ležijo ob rekah, so seveda v to tudi precej vlagala, zagotovila primerno kvaliteto vode, prost dostop do vode, del reke namenila izključno meščanom in na njem omejila druge rabe, na bregovih zgradila vse potrebno za kopalce, celo dopustila sprehajanje v kopalkah (!) po obrečnih ulicah. Kot pravi Andreas Ruby, direktor Arhitekturnega muzeja iz Basla in eden od avtorjev razstave, je to gibanje spodbudilo tudi pristnejše socialno življenje in skrb za sočloveka v mestu in na vodi. Samoumevno je postalo, da ko plavaš, opazuješ okolico in soplavalce, da si pripravljen takoj pomagati, če je kdo od njih v težavah. Mesta namreč ne zagotavljajo varovanja, vsak plava na lastno odgovornost, to je osnovni princip!
Tako je bilo tudi na Soči od vedno, starejši mulci so mlajše učili plavati in jih uvajali v skrivnosti reke, kako plavati po valovih, kako na jezu zagrabiti podvodni kol, da te obrne na desno in te ne odnese v Italijo, kako skočiti v vrtinec, ki je bil za nepoznavalce smrtno nevaren in v njem uživati kot na vodnem toboganu, ... Vedno so bili prisotni tudi odrasli, ki so opozarjali na nespametno početje, skrbeli za red, da nisi svinjal okolice, puščal odpadkov.
Danes je problem, da k Soči zahajajo ne le Solkanci, ki so z njo rasli in jo poznajo, ampak tudi tujci, ki jih s svojo muhavostjo lahko tudi neprijetno preseneti. Še posebej, če k naravnim pojavom, ki le imajo svojo obvladljivo časovno dimenzijo, prištejemo še od človeka dirigirano obratovanje hidroelektrarn.
Zato bi rada k razmišljanjem, kako zagotoviti, da ta del Soče ostane ljudem in postane del aktivnega mestnega javnega prostora (kot ob rekah v švicarskih mestih), dodala še nekaj najinih misli:
- Če hočemo edini preostali kolikor toliko naravni del Soče vrniti Solkanu, Novi Gorici in Gorici, moramo spremeniti režim obratovanja HE Solkan. Iz vršne elektrarne mora postati izravnalni bazen za elektrarne gor vodno, s čimer bo sicer HSE izgubil majhen delček kvalitetne energije, a mislim, da bo finančno izguba komaj opazna. Posebej zato, ker se tak režim lahko uveljavi le v poletnih mesecih in še to le v dnevnem času.
Rešitev je znana širom po Evropi, povsod, kje so uspeli vsaj del reke ohraniti v naravnem stanju (npr. na reki Lech pred Augsburgom na Bavarskem).
- To pa ni dovolj; zadnji čas je, da v urbano življenje vključimo tudi akumulacijsko jezero HE Solkan, neizkoriščeni potencial za športne, rekreacijske in turistične dejavnosti. Pobuda je stara že dolgo let, prvi pobudniki so bili iz Kajak kluba SENG, podrobneje pa je bila obdelana v študiji po naročilu SENG iz leta 2015-16, ki predvideva izgradnjo pešpoti ob Soči od Žogice do jeza, vključitev same HE skupaj z vzorčnimi primeri alternativnih virov elektrike (sonce, veter) v turistično ponudbo in izobraževalne aktivnosti ter izgradnjo brvi za pešce in kolesarje čez jez, s čimer bi bilo mogoče na desnem bregu jezera urediti pristan za športna, rekreacijska in turistična plovila, “plavajoče restavracije” in druge oblike aktivnosti na skoraj deset km dolgi vodni površini; možno pa bi bilo tudi aktivirati traso Briškega vodovoda do opuščene železniške čuvajnice (ki bi tudi lahko dobila kako vsebino), oziroma do obstoječe kolesarske poti. Za ta projekt je zainteresirana tudi sedanja uprava SENG.
- V poletnem času bi bilo tudi treba poskrbeti za urejenost Soče od Žogice do kajak centra. Predlagava, da se uvede kontrolirano, omejeno in plačljivo parkiranje ob kajak centru ter redni nadzor in vzdrževanje - čiščenje, preprečevanje vandalizma ob reki. Seveda pa tudi dovolj premišljeno opozarjanje na nevarnosti, ki jih reka kljub vsemu za nepoznavalca lahko predstavlja.
- Ob vsem tem pa ne bi smeli pozabiti še na največjo sramoto v tem delu Solkana, na neurejen in nevaren dostop do avstrijskega vojaškega pokopališča pod železniško progo.
Tudi za to obstojijo dovolj podrobno pripravljeni projektni predlogi, po katerih bi trasa dostopne poti potekala izpod solkanskega mosta preko kamnite zložbe pod progo do pokopališča, od tu pa bi jo bilo mogoče podaljšati do spodnjih Drag in tako pridobiti še eno zanimivo in v zanko povezano pešpot nad Sočo.
Ne smemo dovoliti, da bi nam še ta del Soče vzeli ali še dodatno omejili uporabo. Pridružiti bi se morali drugim slovenskim mestom (predvsem Ljubljani in Mariboru), ki se po vzoru švicarskih trudijo vzpostaviti čim tesnejši stik z reko, jo aktivno vključiti v urbano življenje.
Mogoče bi bilo dobro, da bi v podporo tem prizadevanjem razstavo Mesto plava iz Ljubljane prenesli tudi k nam, vila Bartolomei v Solkanu bi bila prava lokacija in zanjo prav primerna.
Dogodek bi moral biti namenjen ne le našemu delu somestja, ampak širše, v okviru prizadevanj za skupno urejanje Soče v EZTS GO. Če bi odprtje razstave sovpadalo še z otvoritvijo kolesarske brvi čez Sočo, bi s tem še tesneje povezali dosedanja in prihodnja prizadevanja za NAŠO SOČO.
Tomaž Vuga, Boštjan Vuga, Solkan