Koga se bolj bati, Putina ali podnebja?
V Italiji obstaja pregovor, ki se ga redko sliši v Sloveniji, da je namreč mati bedakov vedno noseča (la madre degli stolti e' sempre incinta). Nazadnje ga je od znanih osebnosti uporabil smučarski trener Andrea Massi potem, ko je njegova varovanka in danes življenjska sopotnica, naša šampionka Tina Maze, na tekmovanju za svetovni pokal v nemškem Garmisch-Partenkirchnu prejela pisno grožnjo s smrtjo.
Pregovor se mi v glavi zavrti vsakič, ko pristopim k poročilom, televizijskim ali radijskim, in poslušam ter gledam, kar Putin počne v Ukrajini, kako ga vsaj del njegovega naroda odobrava in kako se na ta zločin, na to gnusobo, gospodje iz visoke politike odzivajo v Washingtonu, Bruslju ter drugje po Evropski uniji, tudi pri nas. Že v redu, da z najbolj glasno in brezpogojno obsodbo, z vse ostrejšimi sankcijami proti Putinovemu režimu in s vso možno in razumno pomočjo pomagamo napadenemu narodu in njegovim pogumnim braniteljem s predsednikom Zelenskim na čelu. Toda ni slišati, vsaj zaenkrat ne, kaj in kako potem, ko bo prišlo do premirja ter pogajanj o trajnem miru, pa če hočemo tudi do privedbe vladarja iz Kremlja v Haag. Govora je le o nuji nadaljnjega oboroževanju, o ojačitvi Natovih zmogljivosti v vzhodni Evropi, o večjih vojaških izdatkih v članicah EU in celo o še eni dodatni vojski, ki bi jo sestavila Evropska unija sama. O tem, kar povedo strateški misleci, ki gledajo dlje od trenutka, ki tudi razumejo in znajo pojasniti vzroke in posledice nastale drame, ki opozarjajo na že dalj časa porušena varnostna razmerja v Evropi in na nujo, da se jih vzpostavi znova. Vsaj javnosti se o tem nič ne poroča. Vrhovi radi molčijo o svarilih enega od vodilnih mislecev ameriške strategije, Georgea Kennana, ki je že leta 1997 opozoril, da je bila širitev zveze Nato na vzhod največja strateška napaka, ki jo je delalo zavezništvo, ker je vodila do vojne z Rusijo. In to, kar se dogaja danes kaže, da je imel prav. Veliko je že to, da glavni v Natu vedo, da bi vzpostavitev prepovedi letenja nad Ukrajino, ki jo, ne pozabimo, zagovarja naš premier Janez Janša, privedla do neposrednega spopada z Rusijo, kar bi pomenilo do tretje in po vsej verjetnosti dokončne svetovne vojne. Pa v zvezi s tem, misel na Alberta Einsteina, ki je takoj po drugi vojni dejal da če se bo zgodila tretja, se bo četrta bila s palicami in kamni. Bil je optimist. Ni še vedel, kaj bi se dogajalo v naslednjih desetletjih s podnebjem. Četrte ne bo, - si upam reči - ker ne bo več nikogar, ki bi poprijel za palice in kamne.
Pa smo pri uvodnem pregovoru o materi bedakov. Morda sodim sam med njih, ker ne razumem, da gre postopati tako kot to počno odločevalci v Washingtonu in Bruslju, da se treba oboroževati vse bolj in bolj, da se nas bo Rusija bala ali da ji bomo lažje kos, ko bo, če bo, njena vojska prestopila mejo s Poljsko. Ne dvomim v to, da je ob generalih in obrambnih ministrih tudi diplomacija aktivna.
Kaj pa če nisem jaz bedak, tako kot tudi ne vsi tisti, ki svarimo, da se človeštvu krajša čas preživetja z vsakim dnem streljanja in priprav nanj, namesto združevanja moči in znanja pri usklajevanju, dopolnjevanju in izvajanju akcijskih načrtov, oziroma ukrepov, dogovorjenih nazadnje v Parizu in Glasgowu, za upočasnitev segrevanja ozračja in prilagajanje na njegove posledice. ZDA, Rusija, EU in še ves ostali svet skupaj? Tako kot Rusom, ki sledijo Putinu, očitno ni jasno, da je že samo s tem, da se je šel to noro avanturo, zapravil osnovni pogoj za sodelovanje, to je zaupanje in vero, ter da z vsakim dnem njenega nadaljevanja kuri na milijarde in milijarde njihovega denarja. Šel naj bi k podnebnim spremembam, da ga stalno ne vlačimo k boju proti revščini in za boljši življenjski standard. Da ne govorimo o razdoru in sovraštvu med narodoma po vseh pobitih in trpečih, enako nam, Zahodnjakom, ni jasno, ko se gremo trošenje za vse bolj sofisticirane obrambne sisteme in za krepitev naše oborožene moči ob predpostavki, da bo svojo blaznost norec s Kremlja prenesel še k nam, da je vse to brez veze, ker edino, česar se je na kratek rok treba bati, je aktiviranje jedrskih sil, ki jih je na obeh straneh že toliko, da bi njihova sprožitev lahko desetkrat zradirala življenje na planetu.
In vse to vodi k skoraj resigniranemu klicu generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa, da ”svet hodi v snu v podnebno katastrofo”, saj pandemija covida-19, vojna v Ukrajini in pomanjkanje politične volje - pojasnjuje - spodkopavajo prizadevanja človeštva za upočasnitev segrevanja planeta.
Znanost pravi da smo že pet minut čez dvanajsto, a da je še čas za vsaj take popravke stanja, da zvozimo stoletje pa morda še del naslednjega.
AURELIO JURI, Koper