Kakšno šolo za naslednje desetletje?
Odprto pismo ministru in skupini snovalcev nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za naslednje desetletje
Z odprtim pismom nagovarjamo ministra za vzgojo in izobraževanje dr. Darja Feldo in pripravljavce “Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033”, obenem pa skušamo spodbuditi širšo strokovno razpravo o sodobnih izzivih izobraževanja in prihodnosti šolskega sistema. Pri tem izhajamo tudi iz aktualnega dokumenta UNESCA (Nova vizija prihodnosti - nova socialna pogodba za izobraževanje, 2021) in iz za našo državo zavezujočih dokumentov, kot sta Konvencija o pravicah otrok, Konvencija o pravicah invalidov in drugih. Skrbi nas, da se v dozdajšnjih razpravah o spremembah vzgojno-izobraževalnega sistema zanemarja socialno-emocionalni vidik v vseh njegovih razsežnostih - od učenja sobivanja, sodelovanja, solidarnosti in empatije do upoštevanja dejstva, da smo si različni, a je naša naloga, da živimo v skupnem družbenem okolju na način, da bo življenje za vse člane in članice družbe čim bolj dostojno in kakovostno.
Šola je danes poleg družine najpomembnejše socializacijsko in vzgojno okolje, ki naj ne bi spodbujalo le kognitivnega delovanja ter izobraževalne učinkovitosti šolajočih se otrok in mladostnikov (v nadaljevanju: otrok), ampak naj bi imelo tudi nujno potrebno etično, vzgojno, pozitivno socializacijsko vlogo ter varovalno vlogo duševnega zdravja otrok, ne nazadnje pa tudi vlogo zmanjševanja izhodiščnih materialnih neenakosti. Noben drug socialni sistem nima večjih možnosti za razvijanje tega, kot ga ima šola, še posebej zaradi vse manjših priložnosti mladih za socialno učenje v drugih okoljih. Šola lahko predstavlja varovalni dejavnik za vse otroke in mladostnike, če si kot družba to postavimo kot prioriteto na sistemski ravni ter temu v programih in smernicah, ki jih oblikujemo, tudi namenimo čas, prostor in vsebino. Želimo si, da vodila našega vzgojno-izobraževalnega sistema še vedno ostanejo: razvoj, vključenost in napredek vseh otrok. Vsem je treba omogočiti optimalni razvoj njihovih sposobnosti, občutek vključenosti in sodelovanja, kar omogoča inkluzivna paradigma. Izkušnja sobivanja v skupini raznolikih otrok je ključna za razvoj prav vseh otrok, ne le tistih, ki so v določenem trenutku označeni kot izstopajoči. Posebno pozornost je treba nameniti socialni vključenosti in izobraževalni uspešnosti več kot četrtine šolajočih se, ki izhaja iz manj spodbudnega okolja zaradi revščine, socialno-emocionalnih in učnih težav, posebnih potreb in težav z duševnim zdravjem.
Merljivi rezultati mednarodnih raziskav pismenosti in nacionalnih preverjanj znanja so pomembni, a ne smejo biti najpomembnejši argument pri strokovnih razpravah o posodabljanju šolskega sistema. Iz dosedanjih razprav se prepogosto izpušča zelo pomembne informacije, ki so prav tako vključene v mednarodne primerjalne študije, posebej te v povezavi z doživljanjem pripadnosti šoli, s počutjem mladih v šoli, z njihovimi strahovi, s samopodobo in z drugimi dejavniki, ki pomembno vplivajo na vse ravni izobraževanja in socialnega vključevanja ter na vsakodnevno življenje otrok in njihovih družin. Življenje otrok in družin lahko šola zaznamuje bolj ali manj usodno. Šola naj bi namesto pogosto prevelikega bremena, ki ga predstavlja preštevilnim otrokom in staršem, v večji meri postala podporni dejavnik spodbujanja psihosocialne čvrstosti in odpornosti, ki otroke vzgaja in usposablja za proaktivno odzivanje na stiske in težave, ki bi lahko ogrožale njihov razvoj. Šola ima pri tem zares velik potencial, saj so vanjo vključeni vsi otroci. Ustrezno usposobljene strokovne delavke in delavci lahko kot podporna skupnost ključno prispevajo k dolgoročnemu izidu vseh navedenih potencialnih težav otrok, torej je pomen šole za dobrobit otrok in posledično prihodnje družbe izjemnega pomena. Usposabljanje strokovnih delavcev z znanji, usmerjenimi v krepitev celostnega razvoja otrok, naj temelji, posebej, kadar gre za sistemske vsebine, na pristopih in programih, katerih učinkovitost je potrjena z znanstvenimi dokazi.
Pri premislekih in načrtovanju sprememb v vzgoji in izobraževanju je treba imeti pogum stopiti korak nazaj in pogledati širšo sliko od le merljivih rezultatov, ki jih otroci dosegajo na izbranih področjih; ta širši in celovitejši pogled na človeka in družbo še posebej poudarjajo že navedeni dokumenti. Posebno pozornost bi morali nameniti razvoju kritičnega mišljenja, sposobnostim reševanja problemov, ustvarjalnosti, predvsem pa gojenju sodelovalne kulture in komunikacijskim zmožnostim, ki predstavljajo ključne kompetence 21. stoletja. Velika ranljivost otrok na področju duševnega zdravja ni povezana predvsem s tem, da ne bi imeli dovolj visokih dosežkov na preizkusih naravoslovja, matematike ali jezika, ampak je bolj povezana s pomanjkanjem socialne povezanosti in pripadnosti sprejemajoči skupnosti. Če merljivi rezultati dosežkov zasenčijo preostalo, se lahko začenjajo obračati v svoje nasprotje: namesto obeta dobre, razmišljajoče, zadovoljne, zdrave in povezane družbe lahko vodijo k razdeljeni, tekmovalni, individualizirani družbi, katere člani niso sposobni sožitja, sodelovanja in skupnega reševanja kompleksnih izzivov, pred katere smo postavljeni kot človeštvo. Le, če se odločimo otresti prioritet, ki sta danes predvsem storilnost in nabiranje točk, lahko omogočimo aktivacijo tako imenovanih naravnih virov človečnosti in razvoja, boljši razvoj socialno-emocionalnih, kognitivnih in učnih sposobnosti, ki jih bitka za ocene, točke in prva mesta duši.
ANICA MIKUŠ KOS, MIRJANA ULe, MARIJA KAVKLER, LIDIJA MAGAJNA, ŠPELA RAZPOTNIK ter sopodpisnice in sopodpisniki, Ljubljana