Izbiranje realnosti je zamotan proces
Pred desetletji sem bila kot pediatrinja v zvezi s cepljenji povabljena v eno od prvih pogovornih oddaj na RTV SLO po principu “pro et contra”. Moja sogovornica je bila prim. Alenka Kraigher, dolgoletna vodja strokovnih aktivnosti v zvezi s cepljenjem na takratnem IVZ, argumente proti pa sta branila dva starša. Že v poteku oddaje, še bolj pa po ogledu posnetka, sem dojela, da voditeljica oddaje ni vodila z resnim prizadevanjem za pridobivanje korektnih strokovnih pojasnil, ampak s prizadevanjem, da bi v javnosti promovirala proticepilska stališča. Na družbeno škodljivost takšnih oddaj in na potrebo po zavedanju odgovornosti novinarskega poslanstva sem postala pozorna šele več let kasneje, ko so (zaradi upadanja deleža cepljenih otrok in s tem povezanim vnovičnim pojavom epidemij ošpic) o tem začeli pisati in predavati raziskovalci in poznavalci družbenih dogajanj. Ne le v Sloveniji, ampak tudi drugod po razvitem svetu.
Po oddaji sem še naprej z velikim zanimanjem nabirala nova znanja o cepljenju. To sem počela v zagotavljanju svojega poslanstva v skrbi za dobrobit otrok. Zaradi naraščanja proticepilskih gibanj sem se načrtno usmerila tudi v spoznavanje mehanizmov, po katerih nastajajo in se multiplicirajo teorije zarot. Lažne informacije se v družbi menda širijo desetkrat hitreje od strokovno korektnih. Zanimala so me ozadja. Poleg neverjetnih konstruktov posamičnih “resnic” sem na posnetkih opazovala tudi neverbalno komunikacijo nastopajočih. Npr. upokojenega zdravnika, ko je govoril o tem, da pediatri s cepivi “streljamo” otroke; odvetnika, ki je v Nemčiji učinkovito samopromocijo ustvaril z vlaganjem proticepilskih tožb; na prvem mestu pa pediatra Andrewa Wakefielda, ko je na privatni ameriški TV postaji, v jasno razpoznavni narcisistični drži, razlagal svojo vzvišenost nad odvzemom licence za delo v pediatriji. Licenco so mu v Veliki Britaniji odvzeli po razkritju njegove lažne raziskave o povezavi avtizma s cepljenjem. Odvzem je izvedla zdravniška zbornica Velike Britanije. In na moč so me prizadela novinarska odkritja o tem, kako proticepilska gibanja v ZDA podpirajo uničujoče črne prakse “zdravljenja” otrok z avtizmom. Tudi s tem, da otrokom, proti plačilu, seveda, spirajo črevesja z varikino, kar ne povzroča otrokom samo trpljenja, ampak občasno tudi njihovo smrt.
Zanimala so me ozadja odločitev staršev, ki zavračajo cepljenje. Največ razumevanja in pojasnil na enem mestu sem glede zapletenosti takšnih odločitev pridobila iz knjige Kdo se boji cepiv? avtorja Andrea Grignolia, profesorja zgodovine medicine in bioetike na eni od univerz v Milanu. V Italiji je bila knjiga leta 2016 uvrščena med finaliste nacionalne nagrade za popularizacijo znanosti. Direktor Pediatrične klinike v Ljubljani, prof. dr. Marko Pokorn, je v spremni besedi k slovenski izdaji zapisal: “Lahko rečem, da smo se v 21. stoletju znašli v položaju, ko v poplavi informacij zdrav razum odpove.“ Kolega Pokorn je strokovnjak, katerega znanje in izkušnje slovenski pediatri in šolski zdravniki zelo cenimo. Poleg tega cenimo tudi njegovo sposobnost jasnega ubesedovanja strokovnih in tudi širših družbenih spoznanj. Kot češnjo na torti pa uživamo še vsebino njegovih vrhunskih besedil za pesmi, s katerimi nas o strokovnih temah poučuje skozi priredbe znanih komadov v orkestru Midwa ne žwiwa od tega, ki sta ga že pred desetletjem zasnovala s kolegom Klemnom Dovčem, danes docentom na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Začela sta v dvoje, zdaj pa v tem humornem glasbenem ustvarjanju sodeluje še nekaj zdravnikov in zdravnic.
Poleg pediatrije je moje delo zajemalo tudi preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Na tem področju sem se srečevala z delom našega vodilnega strokovnjaka za zdravljenje AIDS-a, prof. dr. Janeza Tomažiča. Ob vsakem najinem strokovnem srečanju ali ob branju njegovih strokovnih besedil sem občudovala njegovo znanje, zavzetost za raziskovanje novega in sposobnost empatije pri ukvarjanju z najbolj kočljivimi vprašanji človekovega obstoja. Pred leti sem bila navdušena tudi nad človeško toplino in prijaznostjo, obenem pa široko strokovno razgledanostjo prof. dr. Boruta Štruklja v skupnem radijskem nastopu na temo tobaka. Zato sem rada v medijih sledila tudi njegovim strokovnim informacijam v zvezi s cepivi proti SARS-CoV-2.
Že dolga leta kot predavatelja občudujem tudi prof. dr. Alojza Ihana. Dodatnega vzgiba mojega občudovanja je bil deležen 31.1.2020 v okviru strokovnega srečanja Cepljenje nosečnic, otrok, mladostnikov in zdravstvenega osebja v organizaciji Ginekološke klinike UKC Maribor. Ob pisanju tega prispevka sem uživala ob ponovnem ogledu drsnic njegovega predavanja Imunski odziv na SARS-CoV-2 in možnosti zaščite s cepljenjem. V podrobnostih nas je seznanil s tem, katerim cepivom iz mase vseh cepiv, ki jih neprestano raziskujejo in razvijajo ter pripravljajo za morebitne nove uporabe, se obeta morebitni uspeh za obvladovanje epidemije COVID-19. V vlogi moderatorke pa sem ga bila takrat primorana presenetiti. Šele v trenutku, ko je že stal za govorniškim odrom, sem ga prosila, naj (zaradi našega organizacijskega zdrsa) svoje 30-minutno predavanje skrajša na 20 minut. Bučen aplavz strokovne javnosti (množice pediatrov in šolskih zdravnikov ter ginekologov in medicinskih sester) je poleg profesorjeve obsežne in izjemno natančne strokovne vsebine nagradil tudi njegovo do minute natančno časovno prilagoditev. Prof. Ihan nas preseneča in navdušuje še z izjemnimi književnimi deli, vrsto let pa kot urednik zdravniške revije ISIS tudi z odličnimi predstavitvami naših kolegic in kolegov skozi intervjuje, v katere vloži izjemno velik nabor svojega znanja in poznavanja tudi drugih področij medicine. V zadnji številki ISIS je predstavil prof. dr. Mojco Matičič, eno od vodilnih strokovnih oseb za obvladovanje okužbe z virusom Hepatitisa C - za katerega, mimogrede, razvijajo cepiva že več desetletij, pa znanosti tega virusa še ni uspelo obvladati s cepljenjem. Vsa ta moja zanimanja za cepljenje so pred tremi leti botrovala moji odločitvi, da sprejmem povabilo prejšnje direktorice ZD Sežana, kolegice Ljubislave Škibin, in se kot zdravnica v pokoju pridružim ekipi čudovitih mladih ljudi, medicinskih sester in tehnikov, za izvajanje cepljenja proti COVID-19 po širšem področju Krasa, Brkinov in Čičarije.
Sprašujem se, kako bo ravnala slovenska javnost, ko bo svet zajela naslednja pandemija. Z veliko verjetnostjo naj bi ta virus pripadal skupini virusov ptičje gripe. Vsaj tako napovedujejo tisti strokovnjaki, ki si služijo vsakodnevni kruh z raziskovanjem virusov in drugih patoloških agensov po velikih laboratorijih vsega sveta. Prav fascinantno je videti, kaj vse je ustvaril ljudski um iz strokovnih dejstev nekega dogajanja, nad katerim je vladal “virusni kralj mutacij” – virus z do zdaj edinstveno in še nepredstavljivo sposobnostjo ustvarjanja novih mutacij. Tako uničujoč, da je smrtnost celo zaradi omikrona, ki je njegova do zdaj najmanj uničujoča različica, še vedno do štirikrat večja kot pri virusu gripe.
Kadar je pred človekom preveč neznank, se lahko iz sveta ene realnosti zateče v drugo. Razumevati znanost ni lahko. Komu nakloniti svoje zaupanje, se vsak odloča zase. Posledice teh odločitev pa lahko tako ali drugače ogrozijo socialno povezanost in tudi zdravje ljudi.
prim. JASNA ČUK RUPNIK, pediatrinja, Dutovlje