Hujše zlo od okupatorja je domači izdajalec
Dr. Milko Mikola, zgodovinar in prvi direktor Študijskega centra za narodno spravo, v medijih pogosto odgovarja Titu Turnšku, predsedniku ZZB, drugim in tudi meni, da so bili po drugi vojni številni kolaboranti likvidirani brez možnosti obrambe na sodišču. Zanimivo bi bilo, če bi se z mnenjem odzvali na konkreten primer, ki ga navajam.
Mojega očeta Franca Nemca je domača goriška slovenska klerikalka na komandi Gestapa v Trstu 21. junija 1944 prijavila, da podpira partizane, tako da zanje zbira denar in obleke. Ob drugi uri sredi noči 22. junija so prišli v našo hišo nemški vojaki z domačim goriškim civilnim italijanskim tolmačem. Po preiskavi celotne hiše so mojega očeta odpeljali v nemško taborišče, kjer je umrl.
Vendar je italijanski civilni tolmač, po mojem hud italijanski nacifašist, zahteval od nemškega oficirja, da v taborišče odpeljejo tudi mojo mater in mene, štirimesečnega dojenčka. Domnevam, da se je želel tako znebiti edine domače priče njegove prisotnosti in gnusnega početja. Samo nemškemu oficirju gre zahvala, da sva z materjo ostala živa.
Slovenska izdajalka se je ob prihodu partizanov v Gorico 1. maja 1945 uspešno skrila, po vojni delala v italijanski državni službi in umrla v Gorici pred desetletjem v starosti nad 90 let. Za goriškega tolmača ne vem, če ni mogoče končal v jamah Trnovskega gozda ali pa se je tudi on izmuznil roki partizanske pravice.
Sedaj pa predpostavimo, da bi italijanskega tolmača maja ali junija 1945 postavili pred goriško sodišče z obtožbo sodelovanja pri uboju mojega očeta in poskusu umora moje matere in mene. Ali bi sodišče dobilo nemškega oficirja na pričanje? Bi italijanskemu tolmaču sploh dokazali prisotnost v naši hiši ob drugi uri ponoči in policijski uri? In če bi mu, ali se ne bi branil s tem, da je uspel obvarovati mene in mater, da bi tudi naju odpeljali v nemško taborišče? Ali ne bi trdil, da je bilo razumevanje nemščine moje matere zelo slabo in napačno? Ali ne bi civilni tolmač zase zahteval celo priznanje za prizadevanja v boju proti okupatorju, ker je branil partizansko družino pred gotovo smrtjo?
Da, dr. Mikola, natanko tako bi se zgodilo pred sodiščem. Civilni nacifašistični Goričan, zlobnejši od nemških okupatorjev, je mogoče od italijanske države po vojni dobil še odporniško priznanje, če ga partizani niso odpeljali v smrt. Če pa je končal v jamah Trnovskega gozda, pa ga danes v italijanski Gorici prištevajo med nedolžne civilne žrtve “slavokomunistov”; samo zato, ker je bil italijanske narodnosti.
Partizanska revolucionarna oblast je napravila marsikatero krivico, nikoli pa tako velikih kot povojna sodišča, če je do sojenj sploh prišlo. Koliko od stotine italijanskih vojnih zločincev, obtoženih genocida, je bilo v povojni demokratični Italiji obsojenih na sodišču? Noben.
Za zaključek pa ponavljam tezo, ki jo zgodovinska dejstva potrjujejo. Hujše zlo od okupatorja je domači izdajalec. Za uspeh vsakega osvobodilnega boja proti okupatorju je potrebno najprej utišati domače izdajalce in ustrahovati potencialne izdajalce, kajti oni so oči in ušesa vsakega okupatorja. Le tako bo cena za svobodo naroda minimalno število vseh njenih žrtev. Žal, vsaka osvobodilna vojna in revolucija prinašata tudi nedolžne žrtve.
Boris Nemec, Šempeter pri Gorici