Zvonec se je oglasil prehitro

Slovenske šole so v preteklih tednih vložile veliko energije v spopad s krizo, ki jo je povzročila epidemija koronavirusne bolezni. Kar bo za pedagoške delavce sicer res skrajno nenavadno, ampak kljub vsemu le eno od njihovih delovnih let, bo za mnoge učence nenadomestljivo izgubljen čas.

Ko so se 12. marca zaprla vrata šol, so si številni starši oddahnili. Ob grožnji prihajajoče epidemije je to, da otroci ostajajo doma, povečevalo občutek varnosti. V obdobju, ko se je javno življenje tako rekoč zaustavilo, so bila zaklenjena vrata učilnic le majhen delček žrtev in odrekanja, ki jih je epidemija zahtevala od vseh nas. Ampak tedni so minili, otroci so nemirni, nekateri starši izčrpani od kaotičnega urnika in spreminjajočih se zahtev. Oboji zaskrbljeni zaradi prihajajočega ocenjevanja na daljavo in z mislimi pri naslednji jeseni, ki bo skoraj zagotovo prinesla nov cekar težav. Kako se bodo, še posebej osnovnošolci v drugi in tretji triadi, po pol leta znova navadili na šolski ritem? Kako bodo nadoknadili izgubljeno, še posebej tisti, ki so se že doslej spopadali z učnimi težavami? Kaj, če z zimo pride nov val epidemije? Ob trenutni napetosti in strahovih za prihodnost ni čudno, da otroci in starši izgubljajo potrpljenje. V tednih, ko se sprehajamo, poležavamo na plažah, srebamo kavo, jemo sladoled, igramo tenis, kupujemo nove hlače in se odpravljamo na vikend na Hrvaško, je povsem na mestu vprašanje: kakšen svet je to, da smemo k frizerju, ne smemo pa k pouku?

Slovenske šolske oblasti so kljub vsemu nad poskusom, da bi vsaj priškrnile šolska vrata, obupale prehitro.

Odpreti šole je, res, veliko težje, kot jih je bilo zapreti in ob zaprtih dijaških domovih in oteženem potniškem prometu je težko zagotoviti enakovredno dostopnost za vse učence in dijake. Ampak slovenske šolske oblasti so kljub vsemu nad poskusom, da bi vsaj priškrnile šolska vrata, obupale prehitro. Dnevi dejavnosti na prostem, delo v manjših skupinah, pouk nekaj ur na teden, individualna srečanja z učitelji so ukrepi, ki bi otrokom pomagali, da bi obdržali stik s šolo. Ter predvsem zmanjšali tesnobo in strah, ki ga mnogi prav gotovo nosijo v sebi, še posebej tisti, in ni jih malo, za katere dom ni idealno varno zatočišče. Ter povsem na koncu: čustvenega bremena, ki so ga nosili naši otroci, ne smemo podcenjevati. Morda bodo njegove posledice bolj obremenjujoče kot tisti majhni zaostanek pri geometriji in slovnici.


Preberite še


Najbolj brano