Zapravljivci ali vizionarji?
Slovenske občine si sicer načeloma lahko povečajo proračunske prihodke, a naloga še zdaleč ni lahka. Zajetnost lokalnih financ je do določene mere odvisna od gospodarske moči skupnosti: boljše kot so plače občanov, več kot je plačnikov nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč in več kot je investitorjev, ki ob naložbah plačajo komunalni prispevek, več denarja se nateče v občinsko blagajno. A po pravici povedano vse te številke oblikujejo trendi in stanja, na katera ima občina bolj malo vpliva. Bogastvo večinoma leži v sreči, da je, denimo, občina ravno v predmestju Ljubljane, ob avtocesti ali da ima sedež velike gospodarske družbe.
Seveda se župani s svojimi ekipami morajo nenehno truditi. Da privabijo nova podjetja z urejanjem obrtnih in industrijskih con, subvencijami in nepovratnim denarjem za gospodarstvo. Da privabijo nove mlade občane s stanovanji in zazidljivimi zemljišči, otroškimi igrišči, dostopnimi vrtci, dobrimi šolami, urejeno prometno infrastrukturo in drugimi stvarmi, ki lokalno skupnost naredijo prijazno in prijetno za življenje.
Na neki način je torej blagostanje občin začarani krog, igra odhodkov in prihodkov, v katerih stvari še zdaleč niso črno-bele.
Ampak vse to stane. In župani, ki morajo večino svojega proračuna dati za socialne in izobraževalne dejavnosti ter imajo (večinoma) minimalni investicijski potencial, zato iščejo denar pri državi in v Evropi. “Hec” pa je, da tudi evropska in državna sredstva stanejo. Ker so postopki za njihovo pridobivanje kompleksni, dragi in zamudni in morajo občine nabrati denar za svoj delež ter projekte podpirati s papirji.
Na neki način je torej blagostanje občin začarani krog, igra odhodkov in prihodkov, v katerih stvari še zdaleč niso črno-bele. V svetu, kjer je treba, kot pravi krilatica, najprej porabiti, da lahko potem zaslužiš, ni samo po sebi slabo, če je občina zadolžena. Niti samo po sebi dobro, če dolgov nima. Ker odsotnost kreditov lahko pomeni tudi pomanjkanje idej, volje in delovne zagnanosti.
Razen seveda, če si župani dolgove nabirajo zato, da prirejajo zabave, mečejo v zrak ognjemete in krasijo trge, na katerih načrtujejo svoje razkošno rajanje ob svoji naslednji izvolitvi. V tem primeru odtenkov sivine ni in ne bi bilo slabo, če bi politiki, ne le občinski, kredite za svoje zabave začeli odplačevati sami ...