Za volanom vključimo pamet

Čeprav smo na Primorskem minulo leto zaključili z najhujšo prometno nesrečo, v kateri sta umrla dva 18-letnika, in začeli leto z novo nesrečo, v kateri je tik pred domom umrl 43-letnik s Tolminskega, so lanske črne številke optimistične, kot že dolgo ne. Prvič v samostojni Sloveniji so policisti v enem letu na naših cestah našteli manj kot sto smrtnih žrtev. S predlanskimi 106 žrtvami smo se tej tako želeni številki močno približali, z lanskimi 93 žrtvami pa je število žrtev prvič dvomestno.

Mnogi bodo rekli, da je tudi to občutno preveč. Seveda je. Vsaka žrtev je preveč in odveč. In vsaka žrtev prinese tragedijo pokojnikovi družini, njenim ali njegovim prijateljem, širši skupnosti in ne nazadnje celotni družbi. Lanske številke zaradi tega niso nič manj tragične od predlanskih, pred-predlanskih in tako nazaj.

Vozniki smo med vožnjo poleg luči, blazin, “žmigavcev”, pasov in vsega, kar sodi k vožnji, počasi vključili tudi pamet

Če pa se ozremo le 13 let nazaj, se zgrozimo ob podatku, da je leta 2006 na naših cestah umrlo kar 260 ljudi. Leta 2001 je na milijon prebivalcev pri nas umrlo 140 ljudi, leta 2010 se je številka prepolovila (67 mrtvih), lani pa je po teh izračunih pri nas umrlo 46 ljudi na milijon prebivalcev.

Kaj se je torej zgodilo, da vsakega prvega januarja policija ne poroča več o celotnem bataljonu mrtvih, kot je to počela pred 20 leti? Vozniki smo med vožnjo poleg luči, varnostnih blazin, “žmigavcev”, pasov in vsega, kar sodi k vožnji, počasi, pa vendarle, vključili tudi pamet. Nekateri zato, da bi bili varnejši, drugi pa zato, da ne bi plačali kazni. Oboje vodi k skupnemu cilju.

Nesreče so se dogajale, ko so naši nonoti z vozovi na konjsko vprego vozili domov s polj, nesreče so se dogajale našim staršem s fičoti, nesreče se bodo, žal, dogajale tudi nam in našim zanamcem, pa tudi če bodo avti nekoč vozili sami, obdani z veliko zračno blazino. Nesreče se dogajajo v tovarnah, med delom v gozdu, med rekreacijo, pred njimi nismo varni nikjer.

Ampak eno je nesreča, drugo pa izzivanje. Bolj kot bo družba dozorela, da alkohol in volan ne gresta skupaj, da je bolje zamuditi, kot dirjati brez glave, in da so ceste take, kot so, manj bo izzivanja in manj bo črnih številk. In potem bo tudi manj objokanih mater, očetov, sester in bratov. Do takrat pa mora družba nenehno trkati na vest, policisti pa na denarnico.


Najbolj brano