Z našimi cestami je Slovenija velika
Eden od sloganov, ki jih Dars objavlja na avtocestnih portalih, se glasi: “Slovenija ni velika. Kam se ti mudi?” Simpatičen slogan in še boljši poziv voznikom, naj vendarle vozijo počasneje, se v poletnih mesecih na naših (avto)cestah bere kot velika šala. Kam pa naj pridemo hitro v poletnih mesecih po naših avtocestah? Z avtom nikamor.
Družina, ki se je minuli petek s Primorske odpravila na podaljšan vikend na Koroško, je s Kozine krenila na pot nekaj pred peto uro popoldan, na cilj pa prišla ob pol devetih zvečer. Do Razdrtega je še šlo, nato pa se je ustavilo. Po radiu so poslušali, da je gneča od Postojne do Ljubljane velika, in se odločili za staro cesto. Pa je tudi tam je vse stalo. Dve uri so potrebovali od Kozine do Ljubljane, kjer so znova zapeljali na avtocesto in v strnjeni koloni nadaljevali proti Štajerski. Še k sreči. Če bi šli namreč proti Gorenjski, bi jih pri Jesenicah čakala osemkilometrska kolona.
Medtem se prometni strokovnjaki že desetletje pogovarjajo o tem, kako bi odstavni pas na avtocestah spremenili v tretjega. Si mislite, koliko bi trajalo, da bi ga fizično zgradili?!
Poznate tisti vic? Ko so Kitajci slišali, da traja pri nas potovanje z vlakom od Maribora do Kopra pet ali celo več ur, so mislili, da je naša država ogromna. Da so razdalje skoraj takšne kot v kaki Avstraliji.
Toliko o konkretnih izkušnjah z našo cestno in železniško mobilnostjo. Pri obojem smo v Sloveniji že pred mnogimi desetletji zaspali in spimo še naprej. Prometni tokovi in navade ljudi se tako hitro spreminjajo, da k podobi naše prometne infrastrukture ne pomagajo niti kilometri in kilometri avtocest, ki smo jih zgradili po osamosvojitvi. Ker so te v 30 letih že pošteno zastarele oziroma postale preozke. Da ne govorimo o železnici in drugih glavnih cestah v smereh, ki bi jih morale že zdavnaj premagovati avtoceste.
Po načrtih iz leta 1969 bi bila na našem avtocestnem križu zadnja nared dva odseka, od Postojne do Rupe in od Kopra do Dragonje, odpreti pa bi jih morali že davnega leta 1989.
33 let kasneje nista še niti narisana, kaj šele zakoličena, če smo pri naših željah zelo skromni. Medtem se prometni strokovnjaki že desetletje pogovarjajo o tem, kako bi odstavni pas na avtocestah spremenili v tretjega. Si mislite, koliko bi trajalo, da bi ga fizično zgradili?! In ko že začnejo vrtati drugi tir, po njem načrtujejo samo eno progo. Da si ne bi slučajno prebivalci pod Kraškim robom oddahnili od ropotanja ... To pa ne!
Če žalost nad našim prometom obrnemo na hec, lahko po celopopoldnevni vožnji od enega do drugega dela države ugotovimo, da res živimo v veliki deželi.