Z loparji nad portoroško srebrnino
Tako kot je žgoč pesek koloseja veljal za bijoče srce antičnega Rima, tako vroč pesek teniških igrišč velja za utripajoče srce športnega Portoroža. Največji slovenski teniški center je gostil turnirje svetovnega formata, med drugim challenger, WTA, Fed in Davis Cup, na igrišča pa so se za vselej odtisnile stopinje velikanov tega športa, kot so Venus Williams, Dinara Safina, Katarina Srebotnik, Boris Becker, Goran Ivanišević ... Tu so se merili tako domači kot tuji klubi in se kalile generacije mladih tenisačev. A zdaj so mreže odstranili, igrišča žalostno samevajo. Terme Čatež niso podaljšale najemne pogodbe, teniški center pa se tako do nadaljnjega pridružuje dolgemu spisku propadajoče infrastrukture, ki kazi podobo Portoroža, lastnikom pa služi zgolj v špekulativne namene.
Terme Čatež, ki jih DZS zdaj prodaja, ob tem pa prodaja premoženje po kosih, so že večkrat dokazale, da so slab gospodar. Denimo v primeru Marine Portorož, ki so jo dolga leta finančno izčrpavale, nekoč najbolj prestižno marino na Jadranu pa spremenile v priveze za plavajoče hiške oziroma zabojnike. Poleg marine, ki je v lanskem letu dobila novega lastnika, Terme zdaj razprodajajo še preostalo portoroško srebrnino - teniška igrišča. Čeprav naj bi teniški center že imel kupca, se je večina piranskih občinskih svetnikov, kljub nasprotovanju župana, julija odločila za uveljavitev predkupne pravice o odkupu teniškega centra za 4,7 milijona evrov, čeprav takrat niso opravili ustrezne cenitve objektov in zemljišč ter finančni načrt za dolgoročno financiranje teniškega centra. Konec oktobra bi morali potrditi še pogodbo o nakupu, a bodo odločitev čez štiri mesece prepustili novim svetnikom.
Ali se ne bi bilo treba vprašati, kako bomo v bodoče preprečili, da lastniki svoje objekte zanemarjajo, na koncu pa jih moramo reševati z občinskimi sredstvi?
Drži, občina je dolžna poskrbeti za infrastrukturo, športni turizem pa je pomemben del turizma v piranski občini, od koder se znaten del finančnih sredstev steka v proračun. Zagotovo bi z dokončnim zaprtjem teniškega centra izgubili delovna mesta, iz Portoroža bi odšli tuji klubi in igralci, najverjetneje v sosednji Umag ali Novigrad. Toda ali je smotrno, da občina nameni slabih pet milijonov evrov za zemljišča z omejenim dostopom, v katera je predvidoma treba vložiti še milijon ali dva milijona evrov za sanacijo, pri tem pa zaposliti še več oseb za vzdrževanje? Zakaj se športna društva, občino in ne nazadnje tudi predstavnike medijev po eni strani prepričuje v nakup, po drugi strani pa ni podpore za nekatere pomembne naložbe, kot sta denimo protipoplavna zaščita Pirana ali kolesarska pot v Portorožu? Ali se ne bi bilo treba vprašati, kako bomo podjetjem in posameznikom v bodoče preprečili, da svoje objekte zanemarjajo, jih uporabljajo zgolj za kupčevanje, na koncu pa jih moramo reševati z občinskimi sredstvi?