Vlada, ki tihotapi
Zakon, ki bo varoval knjigo in zagotavljal, da bo pol leta po izidu povsod naprodaj po enaki ceni, zapisani na platnicah, je dober in dobrodošel, nam je pred šestimi leti zagotavljal minister za kulturo: “Zakon na slovenski knjižni trg prinaša regulativo, ki bo trg stabilizirala in ga naredila preglednejšega v korist kupcev.” Zdaj z ministrstva, morda celo iz iste pisarne, sporočajo: “Z odpravo zakona se bo pospešila prodaja knjig v času koronavirusne bolezni, posredno pa tudi dvignila raven bralne kulture in bralne pismenosti.”
Sprejetje zakona o enotni ceni knjige leta 2014 je bilo plod dolgega in napornega soočanja mnenj, analiz, argumentov, na koncu pa je prevladala ocena, da je tovrstna ureditev za majhen in občutljiv domači trg dobra, češ da ščiti in izenačuje tako knjigotržce kakor kupce, koristi knjigarnam, onemogoča mešetarjenje s kulturo ...
Ukinitev zakona je vlada vtihotapila med protikoronske ukrepe, napravila je ovinek okrog javnosti in stroke.
To je Slovenija, zato niti ne preseneča, da zatem nismo dočakali - kakor temu pravimo z lepo domačo besedo - evalvacije učinkov. Nasprotno. Presenetila žal ni niti sedanja vlada, ki se je sklenila tiho, brez sleherne javne razprave ali utemeljitve, odkrižati zakona: ukinitev je vtihotapila med protikoronske ukrepe, šla je “mimo vrste”, napravila ovinek okrog javnosti in stroke.
Zakon je za tega dober, za tistega slab, morda ga velja ohraniti, morda ukiniti, morda spremeniti, dopolniti ... Ne vemo. Vemo pa, da je pot, po kateri so ga sklenili odpraviti, še preveč zgovorna. Zelo zanimivo bi bilo tudi vedeti, na temelju katerih in čigavih “analiz” je zraslo bistroumno spoznanje o pospešeni prodaji knjig v koronadobi in dvigovanju bralne kulture - argument, ki mu nasede, kdor ni prebral res nobene knjige. Niti brezplačne.
Samo malo je treba potrpeti, pa bo vse v redu, nam prišepetava vlada pod vodstvom tistega, ki še zmeraj ni priznal plagiata in vrnil boba leta, osvojenega z ukradeno Blairovo modrostjo v govoru ob 15-letnici slovenske samostojnosti. Naši filmarji opozarjajo na kršenje pogodbenih obveznosti države, načrtno izčrpavanje domače kinematografije, povzročanje ogromne kulturne in gospodarske škode ... Izvedeli so, da je njihov primer obtičal v predalu predsednika vladnega odbora za državno ureditev in javne zadeve - prav tistega ministra, ki se je z eno samo požrto besedo nepreklicno pridružil hordi, od katere res ne gre pričakovati - kulture.