Vlada, hvala. Zdaj sem na minimalcu.
Vlada se je prejšnji teden izognila stavki zdravnikov in protestu pomočnic vzgojiteljic, sodnike pa pomirila oziroma celo presenetila, še preden so s stavko sploh resno zarožljali. Vsem, ki se bodo zdaj v vrsto postavili za njimi, vojakom, policistom, gasilcem, kulturnikom ..., je na podlagi videnega vzorca najbrž že jasno, da imajo precej dobre možnosti - za višje plače. Ker vlada se stavk in protestov komaj dobrega pol leta po nastopu mandata seveda boji. Celo tako zelo, da so se stavke bolnikov udeležili tudi njeni predstavniki, vključno s premierjem, da ja ne bi kdo pomotoma pomislil na možnost njene vsaj delne uperjenosti tudi proti vladi.
Nepremišljeni poskusi všečnosti in kupovanje miru z ad hoc odločitvami in obljubami nepovratno rušijo že tako skrhani obstoječi enotni plačni sistem in ustvarjajo le še dodatne anomalije. S tem si je vlada, ki je sindikatom javnega sektorja doslej obljubljala, da bo plačna nesorazmerja urejala v pogajanjih o plačnih stebrih v okviru celovite prenove plačnega sistema, iskanje ustrezne sistemske rešitve močno otežila. In tudi močno podražila, saj bodo po novem vsi želeli imeti več. Kaj bo to pomenilo za vzdržnost javnih financ, ob tem da se napovedujejo še druge, drage reforme, bomo še videli.
Vse večja enakost, ki je pri nas očitno ideološko sicer zaželena, krepi nezadovoljstvo in na zaposlene učinkuje izrazito nestimulativno.
Med stopnjevanjem pritiska sindikatov, ki se ob ugoditvi apetitom posameznih interesnih skupin, razumljivo, počutijo izigrani in prikrajšani, se je zgodil tudi razmeroma velik dvig minimalne plače. Ob zvišanju življenjskih stroškov je dvig minimalne plače sicer težko ne privoščiti. Toda že spet smo pri finančnih (ne)zmožnostih v razmerah umirjanja gospodarstva in novih (ne)sorazmerjih.
Minimalna plača po novem predstavlja kar 60 odstotkov povprečne slovenske plače. Razlike med plačami so majhne, po izjavah sindikatov minimalna sega celo do sedme stopnje izobrazbe, vse večja enakost, ki je pri nas očitno ideološko sicer zaželena, pa krepi nezadovoljstvo in na zaposlene učinkuje izrazito nestimulativno, sploh če ni ustrezno nagrajeno boljše delo. Mnogi tako zdaj kar naenkrat ugotavljajo, da so se (spet) znašli na minimalcu ali zelo blizu njega, kar pomeni na robu dostojnega življenja. Tisti, ki so sicer bolj ali manj nad minimalcem, pa primerjalno ocenjujejo, da so podplačani in preveč obdavčeni.
Rast plač in s tem večjo blaginjo omogočata rast produktivnosti in dodane vrednosti. Pri tem pa pri nas zaostajamo.
Manj kot ustvarimo, manj lahko delimo in manj kakovosten javni servis si lahko privoščimo ter obratno. Če ne bomo usvojili te lekcije, bomo vsi še bolj enaki in - še bolj revni.