U(po)gibanja

Znano je dvoje. Slovenski premier je odšel v Izrael, slovenski zunanji minister pa v Združene države Amerike. S seboj je vzel še ministra za infrastrukturo.

Kaj več od tega pa za nas, državljane, ostaja uganka. Kot ponavadi.

“Modreci bi dejali, da bo dejansko stanje pokazal čas, šlogarice, da ga bo kavna usedlina, skeptiki pa bodo znova obudili teorije zarot.”

Seveda lahko razumemo tiho diplomacijo. Razumemo zakulisne dogovore, včasih celo politične kupčije in preigravanja na spolzkem političnem parketu. Počasi začenjamo celo razumeti, da ima vsako politično fotografiranje s predstavniki “pomembnejših” držav različne politične cene. Razumemo širšo sliko politične strategije in politične strokovnjake, ki znajo razvozlati včasih zapleteno politično dogajanje.

A ko celo ti isti strokovnjaki v nečem takšnem, kot sta omenjena obiska, ne najdejo prave strategije, potem je jasno, da državljanom ostane le še neskončno dolg teren ugibanj.

Se je premier na prvi uradni obisk v tujino odpravil zaradi naložb v vojsko? Bo mar naša država z njegovim podpisom o sodelovanju na področju tehnoloških inovacij pridobila nova znanja in storitve visoke tehnologije, pri kateri Izrael prednjači? In če da, katere? Je mar premierjev obisk izraelske vlade, ki jo kmalu čakajo nove volitve, zgolj nagib k strinjanju z njeno politiko in odmik od priznavanja Palestine?

Ima obisk ZDA kakšno povezavo? Jih je zunanji minister obiskal zaradi zagotavljanja opremljevalca pri gradnji drugega bloka domače nuklearke? In če je temu tako, ali bodo danes dane zaveze veljale tudi v prihodnosti ob novem predsedniku, ki ni Trump in več kot očitno niti favorit naše vlade?

Modreci bi dejali, da bo dejansko stanje pokazal čas, šlogarice, da ga bo kavna usedlina, skeptiki pa bodo obudili teorije zarot. Dejstvo je, da ugibanja tudi vodijo tja. Po poti zarot. Kar za državo običajno ne pomeni nič dobrega. Še toliko manj, kjer se je po robu postavila najmočnejšim. Kitajski s sodelovanjem z ZDA pri omrežju 5G. Ameriki pa s prehitrimi čestitkami. Pa še celotni EU s podpiranjem politike dveh trmastih članic.

S tem morda ne bi bilo nič narobe in bi si lahko še čestitali, da si žepna država upa iti v nekakšen nov projekt “neuvrščenih”.

Žal ji za to manjkata vsaj dva pogoja. Zaveznice. In trdna hrbtenica, ki se ne upogiba pred nikomer, še najmanj pred tistimi, ki ji trenutno koristijo.


Preberite še


Najbolj brano