Turizem kot izgovor

Nastanitev azilantov na Debelem rtiču naj bi škodovala turizmu. A žica na meji pa ne škodi turizmu? Domačini ob Kolpi vsakič znova zatrjujejo drugače. Je obmorski turizem samo izgovor za nestrpnost, ki je doma tudi v Istri? Že slišim nekaj zelo znanih očitkov, pa naj jih kar takoj ovržem. Ne, nisem za to, da nas preplavijo tujci. Sem za nadzorovanje mejnih prehodov in prihodov tujcev v Slovenijo. Sem za ohranjanje slovenske kulture. Sem tudi domoljubka (upam, da domoljubje res ni rezervirano samo za določeno politično opcijo). A obenem vem, da rešitev za ohranjanje kulture ni čista rasa. Določen delež integriranih priseljencev družbo, tudi slovensko, obogati. Ob medsebojnem spoznavanju in prilagajanju postajamo vse bolj ozaveščeni in samozavestni. Eni in drugi. In tretji, četrti … Vem tudi, da je večina migrantov le ljudi, potrebnih pomoči.

Ob tem razumem pomisleke, da je treba z majhnim koščkom slovenske obale razumno ravnati. Pa je naša obala res vsa razumno urejena? Če ni, so za to krivi begunci?

Razumem pomisleke, da je treba z majhnim koščkom slovenske obale razumno ravnati. Pa je naša obala res vsa razumno urejena? Če ni, so za to krivi begunci?

Razumem tudi mnenja, da si objekt, ki je bil omenjen le kot potencialna možnost za naselitev azilantov, zaslužijo tisti, ki so vanj vlagali. Zakaj tega niso/nismo zahtevali že doslej? Se lahko v resnici kaj spremeni, da bi ti dobili možnost letovanja v teh prostorih?

Ob očitkih, da si morje zaslužijo najprej slovenski otroci, je prav, da se vprašamo: si bo morje lahko privoščilo kaj več otrok ali upokojencev, invalidov in drugih ranljivih skupin, če ne bo azilantov v opuščenih prostorih na Debelem rtiču? Če se pojavi investitor, ki bo uredil te prostore in kril letovanje tem družbenim skupinam, bom prva, ki bom podprla tako odločitev. A potem bodo morda tu spet očitki: kaj pa nam je treba teh revežev na obali ...

Če bi z evropskimi sredstvi brez pompa uredili čisto preprosto gostoljubno bivališče za azilante, na obali ali kje drugje, kjer bi se odvijale integracijske delavnice in bi se pripravljali kulturni (glasbeni, kulinarični ipd.) programi za domačine in turiste, kjer bi se azilanti vključevali kot nastopajoči in prepotrebna pomoč v lokalnem turizmu ali kateri drugi dejavnosti - mislite, da bi bil tak center za kogarkoli moteč?

Turizem, tak kakovostni, žlahtni turizem, že dolgo ni več (samo) pološčen hotelski hodnik in prav taka plaža, pač pa pristno življenje, velikodušnost in srčnost ljudi, kar turisti začutijo kot tisto pravo gostoljubnost in se v takem okolju dobro počutijo. Morda vrednosti pristnega (avtentičnega) turizma ne vidijo le tisti, ki zaradi lastnega nezadovoljstva hlepijo po zunanjem blišču, katerega si pa niti ne morejo privoščiti. A kot rečeno, res žlahtni gostje, ki bi si morda celo lahko privoščili največji blišč, hrepenijo po drugačnem, pristno človeškem vzdušju, ki jim ga lahko ponudi le mikro okolje, ki se zaveda lastne vrednosti. Takega pa lahko ponuja ozaveščena, samozavestna družba, ki se ne boji niti integracije priseljencev.

Mimogrede: v najbolj prestižnem delu Washingtona je ena najbolj priljubljenih restavracij taverna z libanonsko kuhinjo in kulturnimi dogodki s tega dela sveta. Tudi v Ljubljani jo že imamo. Vsi poznamo nič koliko podobnih primerov po vsem svetu. Če azilantov ne bi videli kot nevarnih pošasti, sem prepričana, da bi lahko tudi v Slovenski Istri ustvarili center, ki bi oplemenitil naše vsakdanje življenje in - zakaj ne - tudi turistično ponudbo. Vsekakor uspešneje, kot to počne žiletkasta žica.

Vesna Mikolič

je znanstvena svetnica na Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru in profesorica na Univerzi v Trstu


Najbolj brano