Turistični polom Idrije

Turizem v Sloveniji cveti. Sočasno ne najde odgovora, kako z izkupičkom in boljšim plačilom do manjkajočih kadrov, ki bi razcvet zalivali do še bujnejših rezultatov. Problem pomanjkanja turistično gostinskih kadrov je velik, a je v primerjavi s polomom turizma v Idriji sladek.

Razcvetajo se mesta in vasi, hribi in doline - destinacije odličnosti, alpska in Unescova mesta. Zlasti slednja po vsem mirnem svetu. Idrija je vse to, a skoraj brez obiskovalcev. Ker visoko doneči nazivi očitno niso dovolj, da bi ljudje nosili glave ali vsaj čas naprodaj za srečanje s svojo 500-letno zgodovino.

Razcvetajo se destinacije odličnosti, alpska in Unescova mesta. Idrija je vse to, a tako rekoč brez obiskovalcev.

Namreč po razdrapanih, nevarnih, to poletje pa kar zaprtih ali pol zaprtih cestah, da naposled dosežejo razdrobljeno mašinerijo množice nepovezanih muzejev in naravnih posebnosti. Ki jim ne znajo ponuditi niti enotne vstopnice, kaj šele dejavnega počitka in sprostitve po zahtevni potopitvi v zgodovino, fiziko, kemijo, metalurgijo ...

Veliko so vlagali, a ne načrtno. Zato idej za ureditev vsaj enega izvirnega sprostitvenega centra nikoli niso zmogli uresničiti. Na mestu zgodovinskega Kajzer parka in rudniškega Jožefovega jaška, kjer je bil pred 15 leti nazadnje načrtovan tovrstni center, sedaj ob propadajoči dediščini stoji skladišče posipnih materialov.

Zato, ker nikoli niso hoteli sodelovati in smiselno načrtovati turistične ponudbe od male k resnejši. V dvojni Unescovi skupnosti - živosrebrni in geološki - sodelovanje šteje dvojno. Če bi z butičnim, na zgodovini in znanosti zahtevno zasnovanim turizmom in izvirno sprostitvijo mislili resno.

Pa niso. Po rudarski se jim po žilah pretaka industrijska kri. Teče dovolj zdravo, da o zdravljenju s turizmom še ne razmišljajo resno. Zato so, zadovoljni z malim, večno manj kot desetodstotno zasedenostjo nočitvenih zmogljivosti, letos zdrsnili v turistični polom.

Ne vznemirjajo se. Niti zato ne, ker jih je sobotra poloma - država - odpisala. Molčali so pred leti, ko je Idrijo hotela zaliti, molčijo sedaj, ko jim je (pol)zaprla edino cesto. Tako kot še nobenemu v Sloveniji. Ker jih je industrijska kri pognala visoko in z vrhov ni poti naprej, bodo le morali začeti razmišljati tudi o poteh po dolinah in grapah. Najprej pa državo prepričati, da so poti vredni. Nato pa po urejenih poteh načrtno in povezano povesti tudi turiste.


Najbolj brano