Tudi politika ostaja doma

Včerajšnji dan je gotovo eden najbolj nenavadnih petkov v sodobni zgodovini. Petek trinajsti. Dan, ko je država dobila novo vlado po odstopu prejšnje. S skrajšanimi razpravami v državnem zboru, brez kakršnihkoli omembe vrednih polemik, z željo, da se čim bolj učinkovito in racionalno preda oblast. Ker se mora delo nadaljevati. Ker je država sredi epidemije. Ker se življenje na vseh področjih obrača in ustavlja.

Marsikateri državljan je sanjal o tem, da bi politiki končno prenehali s svojimi brezplodnimi prerekanji, predstavami za kamere in ideološkimi petelinjimi boji. Ampak nihče si gotovo ni želel, da bi se zgodilo na tak način in iz teh razlogov. Gotovo si tudi novi predsednik vlade ni želel, da bi bil začetek njegovega mandata takšen, pa čeprav, pravijo, je Janez Janša politik, ki najbolje uspeva v kriznih razmerah.

V veliki dvorani državnega zbora so bili politiki sposobni svojo nagnjenost k argumentiranju prestaviti v prihodnost, na boljši čas.

Z včerajšnjim petkom trinajstim se je začelo novo obdobje. Ostrejše ukrepe so s ponedeljkom pristojni že napovedali in zelo verjetno je, da se bodo odločitve zaostrovale. V sosednji Italiji so že pred dnevi zaprli gostinske lokale in omejili poslovanje trgovin, v zadnjih dneh poročajo o tem, da oblasti vse bolj odločno nadzirajo gibanje pešcev in kolesarjev po mestnih ulicah. Naši sosedje so vse bolj tesno zaprti vsak v svojem stanovanju. In zdi se, da nas čaka podoben, če ne že enak scenarij.

Kaj pomeni ostati doma? Kaj pomeni odpovedati se jutranji kavici, sprehodu, obisku pri sorodnikih in družinskih članih? Kaj pomeni izogniti se objemom, stiskom rok, vsemu tistemu, po čemer zaradi svoje človeške narave, čisto nagonsko, v trenutkih stiske ter strahu najbolj hrepenimo? Vprašanje je za zdaj le retorično in teoretično.

A že jutri bo morda dobilo konkretne obrise. V veliki dvorani državnega zbora, ob vonju po razkužilu in v vzdušju tesnobnega pričakovanja, so bili politiki sposobni svojo nagnjenost k argumentiranju in nasprotovanju prestaviti v prihodnost, na boljši čas. Vsaj tako dobro, če ne bolje, se bomo morali v naslednjih tednih odrezati državljani. Ob zavedanju, da bo čustveno breme težko, da je sprememba navad vedno zahteven proces ter da sta strpnost in solidarnost edini zdravili, ki breme vsaj nekoliko olajšata.


Preberite še


Najbolj brano