Tudi počasi je včasih hitro
Črna zaplata in široke blatne sledi, ki so jih v snežni belini mirnega dopoldneva včeraj puščali težki tovornjaki, niso povzročali rane v naravi, ampak so jo zdravili. Odstranjevali so odpadno blato čistilnih naprav, ki je bilo nezakonito odloženo nedaleč od ceste med Kozino in Divačo.
Čeprav so odstranjevali nekaj, kar se sploh ne bi smelo znajti tam, kjer se je, odvoz vendarle prinaša nekakšno zadovoljstvo. Da celotna veriga, pristojna za nadzor in ukrepanje v primerih onesnaževanja narave, vendarle deluje.
Čakanje pa je postalo tako neločljiv del odstranjevanja črnih odlagališč, da pohvalimo primer, ki je rešen v treh mesecih.
Šlo je za šolski primer postopka - lastniki zemljišča so prijavili dejanje, policija je zalotila povzročitelja inšpekcija mu je odredila odstranitev. Nenazadnje je dobre besede lahko deležen tudi krivec, ki se odgovornosti ni izmikal in je svojo napako popravil.
Ni namreč vedno tako. Spomnimo se le primera iz Pivke, kjer so sodi, polni nevarnih odpadkov, več let čakali na dvorišču propadlega Javorja, ker je šlo podjetje v stečaj in odvoza ni imel kdo plačati. Ali odpadnega blata v Lokvi, kjer so ga poleti le zasuli z zemljo. Ali kopičenja odpadkov in izrabljenih avtomobilov na številnih zasebnih zemljiščih, ko se zadeve nikamor ne primaknejo ...
Teh nešolskih primerov je večina, in večina jih je povezanih s čakanjem, tudi večletnim. A če lahko čakajo povzročitelji, inšpekcija, njihove odločbe in predlogi izvršb, narava ne sme in ne more. Preveč vsega je morala že pojesti.
Čakanje pa je postalo tako neločljiv del odstranjevanja črnih odlagališč, da pohvalimo primer, ki je rešen v treh mesecih. In to primer, ki je nastal v dnevu, dveh ali treh, kolikor je povzročitelj potreboval, da je na nek travnik pripeljal 200 ton odpadnega blata.
Družbena toleranca do čakanja pri reševanju okoljskih težav je postala tako ohlapna, da kot uspešen omenimo celo primer odpadkov pri udornici Risnik v Divači. Lani spomladi so tja stresli 60 ton odpadkov, novembra, po osmih mesecih so jih 39 ton vrnili v Italijo. 20 ton na to še čaka.
V resnici (in če ne bi bili obremenjeni z védenjem, kako okorni so postopki odstranjevanja črnih odlagališč) bi bili kot država učinkoviti le, če bi nezakonito odložene odpadke odstranili takoj, ko se pojavijo. Kot družba pa, če se črna odlagališča sploh ne bi pojavljala.