Pekoče oči in grenki nasmehi

Današnje dogajanje v Ljubljani je bilo podobno nekakšni vaji. Uprizoritvi protestniške mrzlice z obveznimi elementi: čelade, vodni top, solzivec in nepogrešljivi helikopter, ki je krožil nad središčem mesta s podobno brezciljno počasnostjo kot policisti s ščiti, ki so se premikali med Trgom republike in Čopovo, med Wolfovo in Kongresnim trgom ter se prerivali med razpršenimi skupinami protestnikov. Verjetno je simptomatično, da ob prvem incidentu dneva, ko so protestniki obkrožili protokolarno kolono in prisilili avtomobile, da so se vzvratno umaknili po Slovenski cesti, policistov ni bilo nikjer.

Eni so bili mokri, druge so pekle oči. Raper Zlatko je za nekaj ur odvzel žaromete pozornosti povratniku iz predsedniške palače, Zoranu Stevanoviću, zaradi dražečega plina so se slabo počutili meščani in naključni mimoidoči.

Počasi se spreminjamo v ljudi, ki se, oboroženi s ščitniki in palicami vseh vrst, pretvarjajo, da počnejo nekaj pomembnega, medtem ko se resnično življenje dogaja drugje.

A čeprav ni mogoče reči, da je bilo danes v Ljubljani mirno, je bilo protestnikov manj kot pretekli teden. Morda, ker je bil torek in ne uveljavljena sreda, morda, ker je v ponedeljek zvečer za nekaj dolgih ur mrknil facebook, morda ker so se zmernejši in treznejši vendarle ustrašili vladnega sklepa o omejitvi gibanja in zbiranja. Ali ker je bilo oblačno z rahlo možnostjo dežja ali pa preprosto zato, ker so protestniki še vedno utrujeni od prejšnjega tedna.

Dogajanje na ulicah ni smešno. Prav tako ni smešno, da je v Sloveniji stopnja precepljenosti drastično nizka, da se covidne številke nočejo in nočejo obrniti navzdol. To, da se krepijo vse vrste ekstremizmov ter da je dialog prekinjen, ne le med vlado in ljudstvom, ampak tudi med različnimi družbenimi skupinami, so dejstva, zaradi katerih nas bo glava pekla veliko bolj kot oči po solzivcu.

A čeprav je jasno, da je ta občutek minljiv, kratkotrajen in navidezen, vendarle ni mogoče spregledati kančka komičnosti v drami današnjega dne. Komičnosti v vladnem in protestniškem napenjanju mišic, v vznesenih domoljubnih pesmih ter dramatičnih besedah, v protokolarni resnobnosti pričenjajočega se političnega vrha in otroškem ponosu, s katerim se je pospremil “največji dogodek slovenskega predsedovanja EU”.

Počasi se vsi spreminjamo v policiste, ki so stali na Prešernovem trgu in zaman čakali protestnike. Počasi se spreminjamo v ljudi, ki se, oboroženi s ščitniki in palicami vseh vrst, pretvarjajo, da počnejo nekaj pomembnega, medtem ko se resnično življenje dogaja, morda res le nekaj ulic stran, a vendarle drugje.


Preberite še


Najbolj brano