Sveta Barbara, pomagaj!
Davnega leta 1686, po sedmih desetletjih odrekanja desetini mezd, so rudarji sredi Idrije odprli cerkev in jo posvetili svoji zavetnici sv. Barbari. Še prej so njihovi oblastniki leta 1527 zgradili grad in vmes, leta 1764, žitno skladišče Magazin. Zgodovinske, sedaj Unescove spomenike, omenjamo, ker so v njih urejene štiri programsko nedorečene, slabo obiskane likovne galerije.
Pardon! Med vojno poškodovano cerkev so leta 1952 brutalno odstranili in na sramoto pozabili. Pravzaprav so pozabili samo oblastniki, ljudje pa nikoli. Zato so leta 2005 na obnovljenem trgu označili tloris cerkve, pod njim pa ob kripti odprli galerijo sv. Barbare in nanjo pozabili. Le domači slikar si je na vse kriplje prizadeval, da so imeli amaterski, a vrhunski likovniki, na voljo razstavišče in ob njih čipkarice.
Štiri galerije so za postarano Idrijo preveč. Zato so nepovezanim upravljalcem in nedorečenemu programu galerij ljudje dali košarico. Izjema so otvoritve razstav.
V gradu je Muzej odprl veliko in, ker je stavba ogromna, še malo galerijo. Za razstavno spremljavo svoje dejavnosti, tu in tam za likovne umetnike in čipkarice. Z opuščeno, nekdaj edino in odmevno, galerijo v Magazinu upravlja Mestna knjižnica. Tudi ona jo potrebuje za svoj program. Tu in tam dobijo prostor likovniki, društva in seveda - čipkarice. Kakšno razstavo občasno pripravijo še v samevajočem pritličju Magazina.
Ker so štiri galerije za postarano Idrijo preveč, turistov pa od nikoder, so ljudje nepovezanim upravljalcem in nedorečenemu programu galerij dali košarico. Izjema so otvoritve razstav. Sv. Barbara pa se čudi. Rudarje je stoletja uspešno vodila iz teme na svetlo, ker jih je povezovalo tovariško sodelovanje. Tega v Idriji ni več.
Knjižnica bo dobro upravljala s sv. Barbaro, če zaradi preobremenjenosti ne bo klecnila. Tako kot je nedavno, z vsemogočimi dejavnostmi preobložena, pokleknila Komunala. Knjižnica je pred leti dobro oživela že propadajočo kinodvorano. Urejena je v najstarejšem slovenskem gledališču. Zgrajena je bila iz ostankov materiala ob gradnji magazina, da je dunajski uradnik presenečen vzkliknil, da se kaj takega lahko primeri samo v Idriji.
Kaj takega se ne more več primeriti. Idrija gledališča dolgo nima več. Razpadlo dvorano ima v nekdanjem rudniškem hlevu. Preveč galerij pa ima, ker je bilo z njimi najceneje zapolniti prazne prostore. Stopiti skupaj, usklajevati, izobraževati in odmevati je v trikratni Unescovi Idriji težko. Pravzaprav je nemogoče, ker nesmislov na svojem pragu v mestu niso pripravljeni počistiti. Sveta Barbara, v imenu očeta - tovariša, sina individualista in svetega kulturnega duha - pomagaj!