“Spodrsljaj” ali usodni padec?
Leto po tistem, ko je nastala pestra koalicija 5+1, v kateri je premier Marjan Šarec spretno delal red in partnerje kot šolarčke utišal vsakič, ko so se začeli obnašati nesorazmerno s svojo politično in javnomnenjsko težo, je vrsta prišla na LMŠ. “Spodrsljaj”, kot predsednik te stranke imenuje posredovanje generalnega sekretarja Braneta Kralja za zaposlitev Igorja Šoltesa, ima lahko visoko ceno.
Šarec je reagiral hitro in na edini možen način, z umikom Kralja s položaja, ki ima v politični stranki veliko težo in je najbolj izpostavljen takoj za predsednikom. A hkrati je prestopek minoriziral, ga pojasnjeval kot mešanico nepazljivosti in naivnosti. Ni ga obsodil in se vsaj načelno izrekel proti političnemu vplivanju na kadrovanje v državnih podjetjih.
Pod kožo so krvavi tudi tisti, ki “se ne ozirajo ne desno, ne levo, ampak naprej.”
Edino obžalovanje, ki ga je bilo čutiti v premierjevem nastopu, je bilo obžalovanje, da niso bili bolj pazljivi. Njegova užaljenost, slaba volja in očitki so bili usmerjeni v center moči, ki obvladuje pomemben del državnega premoženja in ki da nima nič proti takšnim klicem, če pokličejo ljudje “prave sorte”. Ta center moči očitno ne izbira sredstev, ko gre za obrambo lastnih interesov in ohranitev vpliva v državnih podjetjih.
Zaradi tega je dolgočasna direktorska službica za nekega propadlega politika počila kot načrtno odvržena pasja petarda, ki v hipu pritegne veliko pozornosti. Razkrila je tisto, pred čemer so si zatiskali oči le največji naivneži: pod kožo so krvavi tudi tisti, ki “se ne ozirajo ne desno, ne levo, ampak naprej.” Tako torej še naprej deluje “država”, v posmeh vsem, ki mislijo, da lahko na vidnejša mesta v javni upravi, državnih in paradržavnih podjetjih prideš le s prijavo na javni razpis, z dokazili o strokovni usposobljenosti in brez tega, da bi te blagoslovili ljudje “prave sorte”.
V stranki LMŠ so si v preteklosti z všečnimi izjavami o novih politikah pridobili visoko podporo javnosti. Kraljev “spodrsljaj” bi lahko bil začetek konca ljudskih simpatij, ki bi jih moral Šarec v prvem letu vladanja za uveljavitev potrebnih reform izkoristiti bolje, kot jih je. S predrugačenjem zdravstvenega, pokojninskega, socialnega, davčnega in drugih sistemov bi se namreč na najboljši način maščeval ljudem “prave sorte”, ki uživajo v tem, da se nič ne spremeni.