Res je, turizem smo ljudje!

Ugotovitev, da je slovensko gostinstvo, zlasti pa njegov najbolj reprezentativen del, trdoživo, bo kar na mestu. Vrh ponudbene piramide brez dvoma izpričuje odličnost, predanost in usposobljenost. Skorajda enako brez dvoma je tudi, da je isti del slovenske gastronomije najbolj butični, petzvezdični in trajnostni del tukajšnje turistične ponudbe.

Ko vrhunski gostinci branijo svoj posel in dosežene pozicije s tistim, kar znajo, torej z delovanjem v svoji dejavnosti, ne smemo spregledati, da ima sektor velikanske težave. Med njimi je kar nekaj sistemskih, ki resnici na ljubo ne tarejo le slovenskega gostinstva, in jih, tudi o tem se ne smemo slepiti, ni povzročila korona. Kvečjemu jih je razgalila.

Velja spomniti, da je tudi s turizmom tako, da je močan toliko, kolikor je močan njegov najšibkejši člen in da je dejavnost, ki povezuje vse, kar nas obdaja, ker to obdaja tudi naše goste, ko pridejo na obisk.

Gostinski poklici so bili med prvimi, ki so jih pri nas deregulirali, da bi s tem povečali kadrovski bazen zanje. Deregulacija je bila v veliki meri deprofesionalizacija, kar je eden od vzrokov za izjemno kadrovsko vrzel v tem sektorju. Drugi pomembni razlogi so sorazmerno nizki dohodki in neugodni urniki, zaradi česar mnogih, ki so med pandemijo šli v drugačne službe, ne bo nazaj. Če dodamo še osip zaradi bistveno boljših plač v gostinskih poklicih v bližnjih državah zahodno in severno od nas, potem prihodnost - zlasti seveda za goste - ni rožnata.

Številni od današnjih prejemnikov Michelinovih priznanj lahko iz gostilne pokažejo, kje je zraslo kaj od tistega, kar imajo gostje na krožniku. To je super, a ne more prekriti dejstva o sramotno nizki samooskrbi z nekaterimi ključnimi živili, denimo z zelenjavo in s svinjino. Nobena od številnih resolucij ni dvignila pridelave. Niti vsak drugi korenček ni z naših njiv, ampak pride od daleč. To ni zeleni, kaj šele trajnostni koncept.

Te dni začenjajo s pisanjem nove turistične strategije. Statistično je precej verjetno, da od nje ne bo kaj prida. Pa vendar velja spomniti, da je tudi s turizmom tako, da je močan toliko, kolikor je močan njegov najšibkejši člen, in da je turizem dejavnost, ki povezuje vse, kar nas obdaja, ker to obdaja tudi naše goste, ko pridejo na obisk.

Ana Roš in njeni kolegi to vedo, ker jim povedo gostje. Zato ne bi bilo slabo, ko bi jim prisluhnili tudi takrat, ko potarnajo o preprekah, čez katere morajo znova in znova, ko povedo, kaj bi veljalo spremeniti, da bi se gostje bolje počutili, in kaj je tisto, kar bi nas naredilo tudi v očeh drugih takšne, kot se vidimo sami. Ne le da so v prvi liniji našega gostoljubja, tudi zvezde znajo klatiti z neba!


Preberite še


Najbolj brano