Raj na zemlji, ko se tako odločimo
Deset mesecev so že med nami in postajajo del nas. Ukrajinski begunci, ki so bežali pred vojno vihro. Doma so pustili življenja, kakršna so poznali, in se podali v neznano. Tudi v Slovenijo, prej neznano deželo ob Jadranskem morju, o kateri niso vedeli ničesar. Danes nas učijo, da ne glede na našo majhnost imamo vse. Pitno vodo, zdravo hrano, zeleno naravo, vladavino prava in predvsem srčne ljudi. Tujcem pomagajo poiskati duševni mir, zaceliti travmatične spomine in sestaviti razbito življenje v znosno celoto.
Seveda imajo srečo, da jim je bila Evropska unija naklonjena in jih sprejela, kot da so njen sestavni del. Srečo, kakršne, denimo, nimajo Afganistanci, Pakistanci, Sirci in kar je še ljudi različnih narodnosti, ki bežijo pred vojnami in diktaturami. Zanje je Slovenija s svojo človeško toplino nedosegljiva. Z njihovimi zgodbami se srečujejo zgolj na straneh črne kronike, v statistikah, ki govorijo o nelegalnem prečkanju meje. Opazimo le njihove smeti, ki jih puščajo za seboj, in se ob tem hinavsko zgražamo. Pozabili smo, da smo še nedavno na naših domovih gostili begunce iz nekdanje Jugoslavije, ki so prav tako bežali pred vojno, ob tem pa preprosto niso imeli časa ali moči, da bi ostanke svojih življenj pustili pospravljene. In zgodbam starih staršev, ki so bežali pred fašizmom in nacizmom ter ob tem prav tako niso zmogli skrbeti za ločevanje odpadkov, na žalost komaj še kdo prisluhne.
Danes nas učijo, da ne glede na našo majhnost imamo vse. Pitno vodo, zdravo hrano, zeleno naravo, vladavino prava in predvsem srčne ljudi.
Ukrajinci so med nami in nam nastavljajo ogledalo, v katerem lahko vidimo, koliko človeškosti še premoremo. Najlažje si pot do naših src utrejo otroci, in med tistimi na Debelem rtiču je kar nekaj takšnih, ki imajo talent za medčloveške odnose. Da je rojen za oder, pravijo o Borysu Kalashnikovu, dijaku Srednje tehniške šole v Kopru, ki želi postati računalničar, medtem pa pomaga pri prireditvah v organizaciji Občine Ankaran ter postaja mali veleposlanik Ukrajine v Sloveniji. Arina, učenka 8. razreda, se je na pamet naučila vseh 14 kitic znamenite balade Povodni mož izpod peresa Franceta Prešerna. Svetoslav igra na saksofon in ni ga več sram pokazati svojih glasbenih sposobnosti. Še več jih je, talentiranih in nadarjenih, ki se počasi prebujajo pod težo vojnih travm, skupaj z njimi pa tudi njihovi starši, večinoma mame, kajti očetje so v Ukrajini. Kdor diha z njimi, kot, na primer, Vesna Krošlin Grlj, prostovoljka Slovenske filantropije, organizacije, ki begunstvu daje človeški pečat, z objemom in nasmehom vred, drži pesti tudi za njihove očete. Da bi ostali živi ter kmalu objeli svoje otroke in soproge.