Prsti v marmeladi

V začetku leta 2016 je tedanja dekanica Filozofske fakultete, Branka Kalenić Ramšak, na tedanjega rektorja Univerze v Ljubljani, Ivana Svetlika, naslovila ganljivo javno pismo. Opravičila se mu je zaradi afere z dodatki za stalno pripravljenost.

S prsti v marmeladi so inšpektorji zasačili dva njena predhodnika, Valentina Bucika in Andreja Černeta, česar dekanja ni skrivala pred javnostjo. Javno se je opravičevala za grehe drugih in se posipala s pepelom, zase pa iz afere potegnila moralni kapital. Tudi s tem kapitalom je bila lani izvoljena v državni svet, novi rektor univerze Igor Papič pa jo je imenoval na eno od prorektorskih mest.

Revizorji v bistvu pravijo, da Filozofska fakulteta ni bila boljša od preostalih, ampak je le imela skriti kozarec z marmelado, kamor naj bi vodilni vsaj deset let namakali svoje prste.

Zlasti zaradi ugleda, ki ga je uživala Branka Kalenić Ramšak, je šok zaradi revizije, ki naj bi razkrila nepravilnosti v zadnjem desetletju, še toliko večji. V tem obdobju so fakulteto vodili Kalenić-Ramšakova, Černe in Bucik. Revizorji v bistvu pravijo, da Filozofska fakulteta ni bila boljša od preostalih, ampak je le imela skriti kozarec z marmelado, kamor naj bi vodilni vsaj deset let namakali svoje prste.

Govorimo o šoku v akademski javnosti, kako se bo zadeva dotaknila laične javnost, pa je drugo vprašanje. Sprašujemo se seveda o tem, ali nas po vseh aferah, ki so se zvrstile na univerzah in fakultetah, nova zgodba sploh še gane. Spomnimo, da smo v pičlih nekaj letih doživeli marsikaj, od v nebo vpijočih avtorskih honorarjev do dodatkov za stalno pripravljenost, od kolektivnih odpuščanj nevšečnih profesorjev do spolnih nadlegovanj na koprski in mariborski univerzi.

Morda je vse to odmevno dogajanje vendarle povzročilo premik. Pozitivno v aktualni zgodbi je to, da sta novi dekan in novi rektor ukrepala na lastno pobudo in ne šele takrat, ko ju je v to prisilil pritisk javnosti. Vprašanje, kaj ju je spodbudilo k ukrepanju (poštenost, strah, da se kdaj pozneje ne bi znašla pod plazom očitkov o sodelovanju ali gledanju stran, ali maščevanje kateremu od predhodnikov) za nas, plačnike davkov, ki polnimo kozarce z marmelado, niti ni pomembno.

Za nek drug premik pa slovenska družba očitno še ni zrela. Pot do tega, da bi ljudje, ko se znajdejo pod plazom obtožb, sami odstopili s funkcij, na katere so bili imenovani ali izvoljeni, in v zakulisju počakali do razjasnitve stvari, bo, kot kaže, še dolga.

---

---