Priznanje za pobeg iz zapora?

Pobeg dveh pripornikov iz koprskega zapora in okoliščine, ki so ta pobeg omogočile, so vsaj za nekaj dni postale prvovrstna tema v naši državi. Presenečenju, da je po 15 letih nekomu uspelo prežagati domnevno neprežagljive rešetke na oknu celice in premagati doslej nepremagljive, visoke in z bodečo žico obdane zaporniške zidove, so sledili napadi na vodstvo zapora in kazanje s prstom na krivce. Še preden je komisija včeraj povedala, kdo je za pobeg sploh kriv.

In zakaj je pobeg dveh srbskih pripornikov, ki pri nas nista storila nič (pretirano) kaznivega, in sta le čakala, da ju izročijo Srbiji, dvignil toliko prahu? Še hvaležni bi jima bili lahko, da ne bosta trošila našega denarja in bosta sama skrbela zase ...

Znotraj zidov pa dve kasti nezadovoljnih. Prvi zaprti za dalj časa, drugi za osem ali dvanajst ur, ker morajo paziti nanje.

Zanju se verjetno v resnici nihče ne sekira. Njun pobeg pa je bila iskrica, ki je sprožila bombo nezadovoljstva z razmerami v naših zaporih, z mizernimi plačami paznikov, s preobremenjenostjo, z gluhostjo vlade in ministrstva po novih zaposlitvah, novih kamerah ...

Koprski zapor je prispodoba stanja v naši družbi. Lično urejena stavba sredi nakupovalnih središč, od koder se čez visoke zidove razlega smeh zadovoljnih potrošnikov in vabljiva glasba trgovin. Znotraj zidov pa dve kasti nezadovoljnih ljudi. Prvi zaprti za dlje časa, drugi za osem ali dvanajst ur dnevno, ker morajo paziti nanje.

Prvi jezni zato, ker so jih ujeli pri kaznivem dejanju, drugi pa zato, ker morajo delati nadure, ker morajo za slabo plačo prenašati žaljivke, se včasih tudi tepsti in poleti z družino ne morejo niti normalno načrtovati počitnic. Ker ne vedo, če bodo tedaj morali delati. Ker niso kot njihovi kolegi javni uslužbenci v številnih uradih po Ljubljani in drugod, ki že januarja vplačajo poletne počitnice po nižji ceni.

Pobeg dveh pripornikov je tako odmeval zaradi takih in podobnih vprašanj, ne zaradi pobega samega. Na zdravi pameti vlade, ministrstva, uprave vseh zaporov in uprav posameznih zaporov pa je zdaj odgovornost, da nekaj spremenijo. Da začnejo ceniti ljudi, ki v resnici skrbijo za našo varnost. In če se bo po tem dogodku kaj spremenilo, bi lahko uprava slovenskih zaporov pobeglima pripornikoma letos podelila priznanje za velik prispevek k izboljšanju razmer in duha v naših zaporih. Poslala po pošti, seveda...


Preberite še


Najbolj brano