Previsoka cena ponosa

Živo srebro je svetu dalo ogromno. Idrijčanom, ki so ga vanj pet stoletij pošiljali, pa je več vzelo. Z nadpovprečnim umiranjem in opustošenim okoljem jim je vzelo preveč. A so na strupeno kovino ponosni. Z izjemo tiste skoraj polovice 4800 občanov, ki jim je bilo slabega preveč in so Idriji v minulem desetletju dali slovo.

Zaradi odseljevanja in priseljencev (tudi 4800 v desetih letih), ki se skozi stoletja strupu gensko niso mogli niti malenkostno prilagoditi, se je Idrija dolžna soočiti z realnostjo. Na brezhibno ohranjene ostaline rudarjenja in zgodovinsko predstavitev kovine je lahko ponosna. Navsezadnje je kovina pred štirimi stoletji s pomočjo pri pridelavi zlata pognala razvoj Evrope, Idriji pred leti nadela globalni pomen in Unescovo značko. Kar ne spremeni dejstva, da gre sedaj predvsem za strup in globalnega onesnaževalca.

Zaradi 500-letne potrpežljivosti in ponosa Idrija nima potrebe po osveščanju. Občutljivosti do okolja nikoli ni razvila.

Kar sta svet in Evropa razglasila, čeprav ob živem srebru še vedno umirajo milijoni ljudi. V nerazvitem svetu, ko skušajo z njegovo pomočjo pridelati nekaj zlata s postopki iz 16. stoletja. Teh in lastnih umirajočih Idriji kakopak ni mar. Sama in s svojimi muzeji še ni sposobna stopiti v korak z okoljsko osveščenostjo. Kaj šele priznati, da ima ob strupeni kovini v okolju še bolj strupene radioaktivne elemente, na katerih so jo s pomočjo ostankov prežganih rud zgradili. Z vrednostmi sevanja je v uradnih meritvah sicer največkrat vse v mejah normale. Žal pa ni tako z vrednostmi sevanja, ki jih pooblaščene inštitucije ljudem redno namerijo v večkratnikih kritičnih meja.

Idrija zaradi 500-letne potrpežljivosti in ponosa ne čuti potrebe po osveščanju. Tehnološka tradicija je ni pustila na cedilu in kosi kruha so še zajetni. Občutljivosti do okolja nikoli ni razvila. Za razliko od manj obsevanih in strupenih okolij, ki se srdito borijo za okoljske rente, da z njimi dvigujejo standard svojim občinam in ljudem.

Ker se je Idrija z nezrelostjo na cedilu pustila sama, ne more pričakovati, da jo bo skozi denarno sito okoljske rente spustila država. Za rento se je treba boriti. Občina Idrija in njeni ljudje niso borci za sebe, svoje okolje in zdravje. Kaj to? Niso niti bleda senca ljudi v okoljih, ki so neprimerljivo manj onesnažena od njihovega, a v nasprotju z Idrijo z avstro-ogrskim standardom, živijo v tretjem tisočletju.


Preberite še


Najbolj brano