Postajamo zgled nestabilnosti
Slovenija postaja zgled nestabilne države, kot kakšna Italija ali Belgija, le da državljani živimo slabše. Rednih volitev skorajda nimamo več, predsedniki vlad pa so se navadili odstopati čez noč. Vladna kriza postaja nova normalnost. Zadnje redne volitve v tej državi so bile namreč - pozor! - leta 2008, ko je oblast od SDS prevzela SD. Vse kasnejše volitve, imeli pa smo jih v letih 2011, 2014 in 2018, so bile izredne. Današnji odstop Marjana Šarca je bil drugi odstop te vrste v zadnjih niti ne dveh letih. Skoraj čez noč, a vendarle vsaj malo pričakovano, je namreč odstopil tudi Miro Cerar. Šarec je naredil korak naprej in novico o odstopu sporočil v trenutku, ko tega ni pričakoval nihče. Kakšne pol ure prej se je pojavila informacija, da je odstopil finančni minister Andrej Bertoncelj in ko niti tega še nismo povsem dobro sprejeli, je udarila še informacija, da ima tudi predsednik vlade vsega skupaj dovolj.
Morda bomo nekoč, ko vse skupaj ne bo zanimalo več nikogar razen zgodovinarjev, današnji odstop celo videli kot logično dejanje. Šarčev odstop je namreč le zadnji v nizu odstopov, ki so se na dvoru zvrstili v zadnjih tednih. Za začetek zadnje faze lahko okličemo slovo Vojmirja Urlepa z vplivnega mesta v kabinetu predsednika vlade, sledil mu je Metod Dragonja, pred dobrim tednom je ministrski odstop napovedal Karl Erjavec, danes je odstopil finančni minister, popoldne pa je še zdravstveni minister Aleš Šabeder potrdil, da je že pred časom Šarcu predal bianco odstopno izjavo … Nakazoval se je popoln razkroj. Po človeški plati gre zato Šarčev “dost' 'mam” celo razumeti.
Šarčev odstop je le zadnji v nizu odstopov, ki so se na dvoru zvrstili v zadnjih tednih. Po človeški plati gre njegov “dost' 'mam” celo razumeti.
A bistveno je: kaj zdaj? Če sledimo prvim odzivom politikov, vse kaže na predčasne volitve. Na potezi je predsednik države Borut Pahor, ki se bo moral odločiti, ali odigrati predvidene možnosti iskanja mandatarja v sedanjem sklicu ali pa ravnati hitro, razpustiti parlament in razpisati nove predčasne volitve. Kdo jih utegne dobiti, je docela odprto. Jasno je le nekaj: vse, kar ni uspelo Šarcu, pred njim pa Cerarju, Bratuškovi, Janši, bo moral opraviti novi premier. Čakalne vrste v zdravstvu, predsedovanje Svetu EU, gradnja drugega tira, odločitev o (ne)ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja … Naloge, ki ne terjajo Supermana, potreboval bo le normalne politične okoliščine. Slovenija jih ta hip ne ponuja.