Pariz je slovenski, Tokio še bo
Po zmagi Tadeja Pogačarja na kolesarski dirki po Franciji smo lahko v Sloveniji upravičeno ponosni. Mladega šampiona nam ta čas zavidajo v Franciji, Italiji in Španiji, torej v državah, ki gostijo največje tritedenske dirke. Tour je seveda globalno prepoznaven in odmeven, a kolesarstvo ima svojo težo in tradicijo tudi pri naših zahodnih sosedih in na Pirenejskem polotoku.
Po 108. izvedbah francoske pentlje so na seznamu zmagovalci iz 15 držav. Francija, Italija in Španija imajo kombinirano 58 zmag, a jim v zadnjih letih v vse bolj razširjeni panogi ne gre po načrtih. Španija in Italija sta tako na Touru še drugo leto zapored brez etapnega uspeha, s katerimi se v zadnjem obdobju tolažijo Francozi.
Šampion sedanjosti bi torej lahko postal šampion prihodnosti, s katero se slovenski fenomen vendarle ne obremenjuje.
Gostitelji Toura so domačo dirko dobili 36-krat, a nazadnje leta 1985, ko je Bernard Hinault slavil svojo peto zmago, ki je ostala mejnik za vse šampione preteklosti. Ni jih bilo veliko, ki so se lahko pohvalili s tovrstnim dosežkom. Vsega skupaj štirje, med njimi tudi najbolj trofejni kolesar vseh časov Eddy Merckx. Legendarni Belgijec meni, da ima Pogačar z 22 leti vse, kar premorejo veliki.
Šampion sedanjosti bi torej lahko postal šampion prihodnosti, s katero se slovenski fenomen vendarle ne obremenjuje. Dirka po Franciji je že sama po sebi dovolj težka, čeprav se zdi, da jo je Pogačar v drugo dobil igraje. Pri izjemnih športnikih je vse videti preprosto. Tako je tudi v primeru njegovega vrstnika Luke Dončića, ki je slovensko košarkarsko reprezentanco prvič popeljal na olimpijske igre. Tokio je pred vrati, zato bi veljalo kovati železo, dokler je vroče. Športniki to najbolje vedo in se, kar se le da, otepajo reka o skromnosti kot lepi čednosti.
Zdi se, da Slovenija že lep čas ni imela toliko vročih želez v ognju za olimpijska odličja. Tudi v kolesarstvu, kjer rumena majica vendarle pomeni bistveno več kot zlata medalja. Tour je pač Tour, pri čemer se lahko povlečejo vzporednice s teniškim Wimbledonom. Po drugi strani je res, da ima na olimpijskih igrah vsaka medalja svojo težo.
Na velikih kolesarskih dirkah pa drugi velja za prvega poraženca. Primož Roglič je to lani na Touru izkusil na najbolj krut način. Na kolesarskem prestolu je lahko samo eden, Pogačarjeva vladavina pa se je komaj dobro začela.