Osamljeni in zapuščeni
Epidemija je v središče pozornosti upravičeno postavila domove starejših, ki so tudi zaradi prezasedenosti, kadrovske podhranjenosti, prostorskih omejitev in ne dovolj učinkovitih ukrepov odgovornih postali žarišče okužb in s tem potrdili večletno zapostavljenost tega področja. Neupravičeno pa so ob robu pozornosti mnogi starejši na svojih domovih, ki so v krizi ostali osamljeni, prikrajšani, celo zapuščeni. Sploh tisti, ki jim je epidemija še ošibila že sicer šibko socialno mrežo, ki ne živijo v okoljih, kjer je medsosedska pomoč bolj živa, in predvsem tisti, ki se jim je zdravstveno stanje v tem času poslabšalo in ki so tudi sicer odvisni od pomoči drugih. Verjamemo, da so se izvajalci pomoči na domu trudili po najboljših močeh, da so tudi v dneh, ko je primanjkovalo zaščitne opreme in kadrov, poskrbeli vsaj za tiste, ki nujno potrebujejo njihovo pomoč. Verjamemo tudi, da so dodatno skrb za starejše izkazali številni svojci, pa tudi prostovoljci in pripadniki civilne zaščite. A vendarle so se nekateri najbolj ranljivi, kot so opozorili tudi na centru za socialno delo Primorsko-Notranjska, in njihovi svojci znašli v veliki stiski, saj potrebujejo pomoč v večjem obsegu, kot je mogoča v okviru storitve pomoči na domu oziroma institucionalno varstvo, kamor pa namestitve še vedno niso mogoče. To velja predvsem za starejše po odpustu iz bolnišnic in dementne osebe, ki potrebujejo nenehni nadzor in ki jim svojci, če jih sploh imajo, pomoči ne morejo ali ne znajo nuditi v zadostnem obsegu in na ustrezen način. Prepoved sprejemanja v domove za starejše (zaradi zaščite zdravja tamkajšnjih stanovalcev in zaposlenih) je zato marsikoga pahnila v težak položaj, ki ga zgolj s pomočjo na domu ni mogoče rešiti. Poleg ostalih omejitev, ki so obseg te storitve močno skrčile, tudi zaradi dejstva, da lahko po zakonu traja največ štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Scenarijev za tiste, ki presegajo te okvire in hkrati ne morejo biti sprejeti v dom, pa ni (bilo). In že tako predolge čakalne vrste zanje se bodo zgolj še podaljšale, pa čeprav se je na žalost marsikakšna postelja po nepotrebnem in prezgodaj izpraznila prav zaradi okužbe s covidom-19.
Zato upajmo, da je bila za pristojne koronakriza dovolj dobra lekcija, da se bodo čim prej lotili dolgo pričakovanih sistemskih rešitev dolgotrajne oskrbe.
Prepoved sprejemanja v domove za starejše je marsikoga pahnila v težak položaj, ki ga zgolj s pomočjo na domu ni mogoče rešiti.