Olimpijski duh v mehurčku
Pred nami je čas olimpijskih iger, ki ga napoveduje tudi današnje dodatno športno branje v Primorskih novicah. Olimpizem se nenehno spreminja in dopolnjuje, celo štiriletno obdobje med zaporednimi olimpijskimi igrami se spreminja. Do leta 1992 so poletne in zimske olimpijske igre prirejali isto leto, zimske olimpijske igre leta 1994 pa so bile prvič dve leti za poletnimi. Izmenjava na dve leti je zdržala do lani, ko so med zimskim Pjongčangom in poletnim Tokiem pretekla več kot tri leta, nato pa je do spet zimskega Pekinga minilo vsega pol leta. Za vse je kriv novi koronavirus, zaradi katerega so preračunljivi Japonci stisnili zobe in Tokio 2020 priredili z enoletnim zamikom. Kljub vsem težavam novega odstopanja ni.
Svet se torej vrti naprej. Tudi z raznimi virusi, ki jim je doslej človek kljub žrtvam prej ali slej še vedno stopil na prste. V želji, da covid-19 ne bi ušel med olimpijce, na Kitajskem v zadnjem obdobju s pospešeno izolacijo tudi zelo velikih območij javnost prepričujejo, kako imajo vse pod nadzorom. Človek torej zmore skoraj vse.
Obenem pa razmislek odpirajo nasprotni podatki, kako se v razvitih alpskih deželah tudi z referendumi branijo pred agresivnim kapitalom in mega prireditvami.
Štiriletni olimpijski cikli imajo svoj smisel. Na to obdobje so vezane priprave športnikov, ki na svojih področjih nenehno premikajo meje, na športnike se s pogodbami za olimpijski cikel lepijo pokrovitelji, ki premikajo neke druge meje. In tako naprej. Vsak zastoj v razvoju pa za sabo pušča posledice.
Tako je posledica razvoja tudi spoznanje, da so zadnja tri olimpijska prizorišča (Pjongčang, Tokio, Peking) doma na azijski celini, ki je po številkah (prebivalcev in razvojnih kazalcih) že lep čas v svetovnem ospredju. To je lahko dobro tudi za šport. Kitajci si namreč obetajo, da bodo z olimpijskimi igrami za zimske športe navdušili skoraj tretjino svoje več kot milijardne populacije. Katera multinacionalka bi lahko spregledala takšne številke. Obenem pa razmislek odpirajo nasprotni podatki, kako se v razvitih alpskih deželah tudi z referendumi branijo pred agresivnim kapitalom in mega prireditvami. Razumno, saj razvoj za vsako ceno namreč že dolgo ne prinaša nujno tudi dolgoročne blaginje. Ogljični odtis vse bolj opozarja.
V naslednjih dobrih dveh tednih bomo torej lahko spet neposredno spremljali športne vrhunce z drugega konca sveta, slavili stare in nove junake. Toda ti bodo v olimpizmu vendarle uživali veliko manj od predhodnikov s prejšnjih iger. Na prizoriščih bodo namreč igre preživeli v mehurčkih, brez neposrednih stikov, brez gledalcev z vsega sveta, skratka brez olimpijskega duha. Kot opomin vsem nam.