Odlog, ki verjetno ni bil zadnji

Le nekaj dni preden bi Velika Britanija morala po lastnih zagotovilih - “tokrat pa resnično” - zapustiti članstvo v Evropski uniji, je torej prišlo do novega odloga. Zdaj že triinpolletno obdobje britanskega izstopanja se nadaljuje, končnega pospeška mu ni dal niti Boris Johnson, še eden v vrsti tistih, ki so bili prepričani, da jim bo uspelo stvari rešiti na hitro. Na mesto predsednika vlade se je povzpel prav z namenom stvari pospešiti oziroma jih dokončati, česar kot zunanji minister ni mogel, zato je tudi odstopil. Odgovorna naj bi bila njegova predhodnica in šefica Theresa May, ki je proces brexita peljala z vse preveč kompromisi in odlaganji. Johnson se je stvari lotil po buldožersko in je najprej želel suspendirati parlament, kar je sodišče seveda gladko zavrnilo in ga poslalo stvari urejat tako, kot jih urejajo v domovini parlamentarne demokracije - skozi parlament. Tokratni odlog dokončanja brexita zagotovo ni prvi - precej verjetno pa tudi zadnji ne.

Jara kača z izpeljavo brexita kaže vsaj na dvoje: na nedodelanost koncepta izstopa, kot so si ga - ali kot si ga niso - zamislili v Londonu, pa tudi na nepripravljenost Bruslja na ukvarjanje s takšnimi izzivi. Brez večjega tveganja lahko zapišemo, da bi bil slexit (za Slovenijo), litvexit (za Litvo), cyprexit (za Ciper) ali kaj podobnega precej manj trd oreh. Velika Britanija pa je vendarle prevelika in kljub ugaslemu imperialnemu sijaju še vedno preveč pomembna dežela s preveč pomembnim gospodarstvom, da bi jo odpisali kar mimogrede.

Tokratni odlog dokončanja brexita zagotovo ni prvi - precej verjetno pa tudi zadnji ne.

Stalnemu prestavljanju roka, do katerega naj bo reč končana, prav gotovo ne gredo na roko niti objektivne okoliščine. Spomnimo, rok trajanja Junckerjeve komisije bi se moral izteči v četrtek, a je podaljšan, ker Ursuli von der Leyen ni uspelo dokončno sestaviti svoje komisarske ekipe. Pa tudi ko bo, predvidoma 1. decembra, VDL tudi formalno prevzela oblast, to za brexit ne bo pomenilo veliko. Evropska unija je danes vse preveč razmontirana, da bi lahko odločala hitro in učinkovito. Osemindvajset držav s sila različnimi interesi, ki morajo odločati o prihodnosti skupnosti, katere teža globalno gledano usiha - zveni kot opis misije nemogoče. Rusi, Američani in Kitajci pa si medtem ob ukvarjanju Evropejcev s samimi sabo lahko le manejo roke.


Najbolj brano