O strpnosti (še) nimamo pojma

Slovenci se imamo za dokaj strpne in razumevajoče do ljudi z duševnimi boleznimi. Ne zdijo se nam nevarni in smo precej naklonjeni njihovemu vključevanju v družbo. Ampak ...

... ljudje z dolgotrajnimi težavami z duševnim zdravjem v naši državi živijo v petih ustanovah, ki jim pravimo posebni socialno varstveni zavodi. Zaprti so v institucije, kjer dan za dnem sledijo urniku obrokov, aktivnosti, higiene, počitka, in tam bivajo desetletja dolgo.

Čaka, da se bo preselila iz štiriposteljne sobe, kjer uporablja kopalnico skupaj s še 40 drugimi. Vsak dan, vsak mesec, vsako leto.

... varovani oddelki teh zavodov, kamor sodišča pošiljajo ljudi z največjimi težavami, so stalno prezasedeni. Tako hudo kot pred nekaj leti, ko so nekateri bivali celo na hodnikih in niso imeli niti svoje omarice, v katero bi pospravili perilo, sicer ni več. A da je institucijam uspelo odpraviti to sramoto, ni poseben dosežek.

... zavod, ki išče stanovanja, v katera bi se preselili ljudje s težavami v duševnem zdravju, naleti na odpor okolice, ki ne želi takšnih sosedov.

... velika večina ne ve, kako je v zavodu. Ne ve za življenjske zgodbe, kakršno ima stanovalka Doma na Krasu, ki pravi: “Ko sem prišla v Dutovlje, sem bila stara 31 let, sedaj jih imam 52.” Ali druga, ki opisuje življenje po zavodih: “V Ljubljani mi je bilo všeč. V Črni mi ni bilo všeč. V Lukavcih mi tudi ni bilo všeč. Tu mi je. Kolikor toliko. Ker čakam na bivalno.” Čaka na bivalno enoto, to je stanovanje, v katerem bo živelo štiri, pet ali največ šest oseb. Čaka, da se bo preselila iz štiriposteljne sobe, kjer uporablja kopalnico skupaj s še 40 drugimi. Vsak dan, vsak mesec, vsako leto.

Možnost, da občuti nekaj več svobode, pa tudi odgovornosti v lastnem gospodinjstvu, ji bo - in vsem drugim stanovalcem Doma na Krasu - ponudil pilotni projekt deinstitucionalizacije. Ob podpori Evropskega socialnega sklada bosta tako končno tudi Dom na Krasu in Slovenija stopila na pot, na kateri so nas prehitele evropske in sosednje države.

Ljudje, ki so že desetletja zaprti v zavodih, se bodo po svojih zmožnostih dejansko lahko vključili v skupnost, deležni bodo individualne obravnave, lahko bodo pojedli zajtrk, kadar bodo to želeli. Želje v njih namreč kljub bolezni ostajajo. Kot pravi dekle iz Doma na Krasu: “Za nekatere je to zadnji dom, v katerem živijo. Zame pač ni. Rada bi šla še domov. In potem bi šla v skupnost, ki se gradi.”


Preberite še


Najbolj brano