Neuspeh Dončićeve Slovenije
Kdor je gledal slovensko košarkarsko reprezentanco pred petimi leti v pohodu na evropski naslov in lani na olimpijskih igrah v Tokiu, je te dni lahko hitro opazil, da na evropskem prvenstvu še zdaleč ni delovala prepričljivo, kaj šele igrivo.
Kaj se je spremenilo? Časi in okoliščine. Slovenija z letnico 2017 je imela le enega vodjo v slačilnici in na parketu - Gorana Dragića, ki je tudi odločilno vplival, da je na selektorsko klop sedel umirjeni Igor Kokoškov. Ekipa je takrat rasla iz tekme v tekmo in na koncu se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi - evropsko zlato.
Tekmeci so zaslutili, da se Slovenija hote ali nehote preveč zanaša na vse bolj načetega prvega zvezdnika Luko Dončića, in slednjič so neprepričljivo igro razgalili Poljaki.
Spričo razsula odnosov v mednarodni košarki je bilo jasno, da za nadaljevanje podobne zgodbe ni možnosti. Kokoškov je odšel, Dragić se je poslovil in slednjič premislil, vmes je prišla epidemija covida-19, pred katero so se na košarkarski zvezi resno poigravali z mislijo, da bi ekipo še naprej vodil tujec. A je na koncu odločitev padla na Aleksandra Sekulića, ki je z reprezentanco preživel 15 let. Da ni bila napačna, se je izkazalo s četrtim mestom na olimpijskih igrah. Zgolj leto dni zatem je vse drugače. Igra je bila manj tekoča, v njej je bilo preveč individualnih rešitev in premalo idej, z bližanjem prvenstva je branilec naslova čutil vse večje breme.
Slovenija se je na branjenje evropskega naslova odpravila s šibkejšo ekipo, kot jo je imela pred petimi leti. Res s pet let starejšim Luko Dončićem, a tudi z enako starejšim Goranom Dragićem, za katerim so najboljša leta mimo; bila je šibkejša pod obroči. Marsikdo je dvignil obrvi ob dejstvu, da je v Nemčijo odšlo kar pet organizatorjev igre.
Opozorila, da pot do bojev za odličje ne bo niti najmanj lahka, so se zaman stopnjevala. Poraz proti BiH je nehote razkril nekatere nedorečene vloge v ekipi, pa tudi vprašanje o selektorjevi avtoriteti. Tekmeci so zaslutili, da se Slovenija hote ali nehote preveč zanaša na vse bolj načetega prvega zvezdnika Luko Dončića, in slednjič so neprepričljivo igro dokončno razgalili Poljaki. Spretno in srečno, a tudi zasluženo.
Izpad iz boja za odličja ni tragedija, saj gre na srečo še vedno le za šport. Je pa neuspeh ob dejstvu, da je bila Sloveniji glede na tekmece in njihov rang v evropski košarki do polfinala odprta avtocesta. Logičen je razmislek o prihodnosti. Vsaka šola nekaj stane in v to sodi tudi ravnotežje pri izboru reprezentantov, saj nastop na eurobasketu izborijo delavci, na EP pa gredo zvezdniki. Še bolj zahtevno bo, kako najti pravo razmerje med ostalimi in Dončićem. Če bo seveda na voljo.