Nekoč smo imeli schengen

Pred štirimi leti, ko so na madžarski južni meji začele rasti ograje, se za kratek čas pojavile celo v Prekmurju in je tudi Avstrija začela uvajati mejni nadzor na schengenski meji s Slovenijo, smo komentar na tem mestu zaključili takole: “... spomnimo se, da Slovenci od vseh sosed le še v Italijo smemo neovirano! In se zavedimo, da ne živimo v obzidani Gazi ali v Berlinu pred letom 1989. Živimo v 'svobodni', 'združeni' in 'prijateljski' Evropi leta 2015.”

No, štiri leta kasneje poročamo o skupnih policijskih patruljah tudi na takrat še “odprti” meji, italijanski notranji minister Matteo Salvini, de facto najmočnejši politik v sosednji državi, pa napoveduje gradnjo ograje na meji s Slovenijo. Nazadovanje, ki si ga je bilo še pred dobrimi desetimi leti, ko smo vstopali v schengenski sistem, težko predstavljati. Tudi Slovenija je ograje in kolute rezilne žice sprejela kot normalno stanje stvari, schengenski sistem pa z vsakim kolutom raztegnjene žice in z vsako mešano patruljo nepovratno potuje v preteklost. Bistveno drugače zelo verjetno ne bo več, o tem, da smo nekoč čez Škofije, Pince ali Ljubelj potovali kot iz Nove Gorice v Šempeter ali iz Kopra v Izolo, bomo otrokom pripovedovali, ko bomo pri njih zbudili čudenje nad neverjetnim. Podobno, kot se danes čudijo, da včasih v Sečovljah ali Jelšanah ni bilo prav nobene meje.

Schengenski sistem z vsakim kolutom raztegnjene žice in z vsako mešano patruljo nepovratno potuje v preteklost.

Optimistični bralci nam utegnejo očitati črnogledost, a smeri razvoja v Evropi kažejo, da ta ni pretirana. Na pohodu je trend suverenizma, ki v temelju zanika postulate ureditve povojne Evrope. V številnih evropskih državah se krepijo politiki in gibanja, ki v ospredje postavljajo Naše. Našega človeka, našo raso, naš narod, našo vero. S čimer lahko tudi ni nič narobe, dokler te našosti ne začnejo utrjevati s preganjanjem oziroma zapostavljanjem Drugega. Najboljšo ilustracijo tega lahko te dni spremljamo v Italiji, kjer je pred sodiščem kapitanka, ki je med spoštovanjem navodil notranjega ministra Salvinija in skrbjo za nekaj deset življenj migrantov izbrala slednje. In bila zato aretirana. Te dni se vrh evropske politike ukvarja sam s sabo in izbira vodstvo ključnih institucij za naslednjih pet let. Ko se postavijo na mesta, pa bi vprašanje migracij morali načeti prednostno. Če namreč tega vprašanja ne rešijo, bo ograj, zidov in žic le še več.


Najbolj brano