Namesto slovenske danska pravljica
Kolesarska dirka po Franciji ni postregla s slovensko pravljico kot v preteklih dveh letih. Zaradi vnovične smole Primoža Rogliča smo še drugič zapored ostali brez slovenskega dvoboja, pri čemer pa rumene majice najboljšega v skupnem seštevku za razliko od izvedb Toura 2020 in 2021 na Elizejskih poljanah včeraj ni oblekel Tadej Pogačar, ki je osvojil končno drugo mesto.
Pariška parada zmagovalcev je minila brez slovenskega zmagovalca. V kolesarstvu je pač tako, da je prvi zasledovalec dejansko prvi poraženec. Tako je bilo tudi predlani, ko si je večina slovenskih privržencev želela, da bi bil končni vrstni red na vrhu obraten in bi rumena majica ostala na plečih Rogliča, ki je bil letos del zmagovite ekipe, a z grenkim priokusom. Kot član Jumba Visme, ki je z Dancem Jonasom Vingegaardom osvojila Tour 2023, zaradi posledic padca ni videl francoske prestolnice. Roglič je odstopil teden dni pred koncem, ogrožen pa je tudi njegov nastop na dirki po Španiji, kjer bi se potegoval za četrto zaporedno zmago. Drugo vprašanje je, ali lahko čez leto dni pri 34 letih še lovi rumeno majico na 110. izvedbi Toura. Odslej se ne bo soočal le z zunanjo, pač pa tudi z notranjo konkurenco. Moštvena hierarhija se je pri Jumbu spremenila v prid Vingegaardu, a tudi Woutu van Aertu. Belgijec ima 28 let, Danec dve manj. Pogačar jih bo septembra dopolnil 24 in ostaja številka ena svetovnega kolesarstva.
Ne moremo se znebiti občutka, da bi slovenski as kljub okoliščinam in razmerju moči, ki se je nagibalo v prid Vingegaardu, lahko ostal na prestolu Toura tudi letos.
Tega ni spremenil niti razplet francoske pentlje, pred katero so pri Jumbu dobro skrivali svoje karte in tudi Vingegaarda. Danec je dejansko stopnjeval formo in vse stavil na Tour. Prvo letošnjo zmago je dosegel šele na generalki za dirko po Franciji, kriteriju Dauphine, kjer sta v cilj zadnje etape pripeljala družno z Rogličem. Tedaj se je dalo slutiti, da je v klanec močnejši od moštvenega kolega, a pravi primerjalni test je sledil s Pogačarjem, ki je na dirkah svetovne serije začel zmagovati že konec februarja.
Ne moremo se znebiti občutka, da bi slovenski as kljub okoliščinam in razmerju moči, ki se je nagibalo v prid Vingegaardu, lahko ostal na prestolu Toura tudi letos. Točka preloma je bila druga alpska etapa, v kateri je Pogačar preveč vneto odgovarjal na izzive tekmecev, za povrh tudi napadal in se opekel. Ob njegovem dirkaškem (na)gonu so na letošnjem Touru lahko uživali predvsem gledalci, ki so dobili tudi dvoboj mož na moža, pa čeprav ne tako želenega slovenskega. Dirka po Franciji se je začela in končala z dansko pravljico.