Naj bo volk sit, vse živali pa cele
Volk sit, ovca, konj, krava, tele in žrebe, ki so ga nahranili, pa nemočno dopovedujejo, da je Slovenija grdo pogrnila na izpitu smiselnega soupravljanja s to dominantno zverjo. S človeku najbolj podobno živaljo oziroma celo boljšim od njega - zaradi neomajne skrbi drug za drugega. Zaradi skrbi za družino, njen prostor in trdnih socialnih vezi, kar vse naj bi ljudem uhajalo iz rok. Ker v svojem egoizmu ne razumejo modrosti volkov, kot že dolgo dopovedujejo poznavalci in ljubitelji zveri.
A Slovenci volkove očitno razumejo. Med več tisoč vprašanimi se je povsem odklonilno do njih izreklo pičlih sedem odstotkov tistih, ki živijo na območjih stalne prisotnosti zveri. To je mogoče razumeti kot poziv k ravnanju, da bo volk sit, a sočasno ne le drobnica, pač pa tudi govedo celo.
Ljubezen do zveri vsebuje zapeljiva čustva. Varstvenike so zapeljala do skrajnosti, kmetje so se skrajnosti vzdržali.
Ljubezen do zveri vsebuje zapeljiva čustva. Do skrajnosti so zapeljala narovarstvenike, ki niso le ustavili soupravljanja z volkovi, pač pa še vedno rožljajo z vsemogočimi sodišči, če bi to vsebovalo uravnalni odstrel. Kmetje, ki so, vsaj nekoliko pod vplivom politike, zarožljali z orožjem, so se skrajnosti uspeli vzdržati.
Ker kljub nemočnemu spremljanju plenjenja volkov in neizplačevanju odškodnin zveri poznajo bolje od branilcev daleč stran od realnosti. Zato jih ne preganjajo iz gozdov, pač pa z lastnih dvorišč. In seveda z obsežnih pašnikov, ki jih ni mogoče ograditi. Ker nikakor ni smiselno ograditi cele Slovenije. Ker ograje ne delujejo niti tam, kjer naj bi delovale in kjer jih je možno postaviti.
Ograje, zlasti najvišje v glavah, povzročajo največ škode. Človek naj bi v volka z iztrebljanjem vkodiral, da zanj pomeni smrt. Prav na to naj bi ga v letošnji samopostrežni pašni Sloveniji spomnili. Zaradi ograj v glavah, zaradi vkodirane neučinkovitosti birokracije in neprevzemanja odgovornosti smiselni odstrel sploh ni bil mogoč. Na učnem polju sta padla le dva volka.
Potrebujemo upravljanje, ki bo omogočilo preživetje kmetom in volkovom na njunih tradicionalnih območjih. Nikakor tam, kjer volkov stoletja ni bilo.
Čas je odtekel, a je vendarle postregel z jesenjo, zimo, umikom živine v hleve in mirom za parjenje volkov. S tem pa z lepo priložnostjo za odstranitev ograj z glav tako, da bo omogočeno smiselno sobivanje ljudi in zveri.