Naj bo status quo
Samovoljne politične poteze se redko izkažejo za učinkovite, kvečjemu naredijo več škode kot koristi. Zanimivi in hkrati skrb vzbujajoči so bili tako tudi turistični vzgibi Nancy Pelosi, ki je v torek kljub nasprotovanju predsednika ZDA, ameriške vojske, ter seveda kitajskega voditelja obiskala Tajvan. Da previdnost nikoli ni odveč, nas učijo že od malega. Kaj so učili Nancy Pelosi, ne vemo. In naj pri tem ostane. ZDA si ne želijo konflikta v tajvanski ožini, prav tako si ne želijo niti razglasitve tajvanske neodvisnosti.
Zahvaljujoč samovoljnim reševalnim akcijam prejšnje vlade so skrhani tudi slovensko-kitajski odnosi. Kaj je želel prejšnji predsednik vlade doseči s predvolilnimi izjavami o morebitni vzpostavitvi slovensko-tajvanskega kulturnega predstavništva, ve samo on. Ali pa morda katera litvanska politična entiteta, ki je pred časom v Vilni odprla tajvansko diplomatsko predstavništvo in v njegovem imenu uporabila ime Tajvan, ne pa Taipei, kot je praksa drugod po svetu.
Dejstvo je, da je Tajvan sirota v mednarodni skupnosti. Zaboga, saj še na olimpijskih igrah ne sme nastopati s svojim imenom. Stojmo mu ob strani, a z dobršno mero racionalnosti in previdnosti .
Oči sveta zdaj niso več uprte v Pelosijevo, temveč v kitajskega predsednika Xi Jinpinga. Grožnje, ustrahovanje in ustvarjanje splošne panike niso nič novega. Podobno početje poznamo še iz časa prvih demokratičnih volitev na Tajvanu. Ne nepomembno dejstvo je, da Kitajska trenutno preživlja tudi notranjo krizo. Aprila so namreč štiri podeželske banke v provinci Henan zamrznile milijone dolarjev pologov, kar je dodatno ogrozilo že tako zaradi covida oslabljeno gospodarstvo. Modus operandi avtokratskih voditeljev je v takih primerih venomer podoben, da politika najraje umetno ustvari zunanjo krizo in z njo (v primeru uspeha) podaljšuje legitimnost vlade. Podobno je, denimo, storil Mao Zedong konec 50. let, ko je po svoji propadli gospodarski kampanji Veliki skok bombardiral otočje Kinmen v tajvanski ožini, vse do normalizacije diplomatskih odnosov z ZDA.
Xi je pri soočanju s tovrstnimi problematikami mnogo bolj racionalen od svojega političnega idola. S tem, da ni ne obsodil ne podprl ruskega napada na Ukrajino, je svetu sporočil, da bi v tem primeru ravnal drugače. Na drugi strani pa imamo Xijevo manj racionalno plat. Očitno je, da kipi od želje po tretjem mandatu, predvsem pa želje, da bi se zapisal v zgodovino. In tovrstnih želja nas je lahko vedno strah.
Dejstvo je, da je Tajvan sirota v mednarodni skupnosti. Zaboga, saj še na olimpijskih igrah ne sme nastopati s svojim imenom. Stojmo mu ob strani, a z dobršno mero racionalnosti in previdnosti.