Na pragu nove priložnosti
Časi, ko je glavna cesta skozi Vipavsko dolino še vodila mimo polj pšenice, so že nekaj let le bled spomin. Verjetno je tudi utopično pričakovati, da bi v Vipavski dolini v naslednjih nekaj letih, verjetno pa niti v bolj oddaljeni prihodnosti, ob cesti videvali podobne prizore, kot jih denimo lahko vidimo v Italiji, Franciji, Turčiji in na Nizozemskem, kjer se levo in desno proti obzorju širijo pokriti rastlinjaki, v katerih poteka pridelava praktično vse mesece v letu. Tudi Vipavska dolina bi danes lahko ponudila marsikaj, če bi se številne stvari tako na lokalni kot na državni ravni zadnja štiri desetletja odvijale drugače, kot so se.
Tako pa se je vlak razvoja ustavil pri agromelioracijah in komasacijah, ki pa so se v zgornji Vipavski dolini končale z veliko črno piko ... Z gradnjo zadrževalnika Vogršček in namakalnega sistema v spodnjem delu doline se je v časih, ko se še ni dnevno razpravljalo o podnebnih spremembah, na ta del doline pozabilo. Polja pšenice so počasi marsikje zamenjali travniki, v manjši meri nasadi, bolj intenzivne kulture pa so se vse bolj umikale.
Slabe izkušnje iz preteklosti in negotova prihodnost so težka popotnica, zato je zadržanost lastnikov razumljiva. Njihovim pomislekom botruje tudi neodločnost politike.
Vse zahtevnejša pridelava, z vse pogostejšimi in daljšimi sušnimi obdobji brez možnosti namakanja, težave z odkupom in vse hujša konkurenca na tržišču, preplavljenim s cenejšimi kmetijskimi pridelki iz velikih kmetijskih kompleksov, so botrovali temu, da intenzivna pridelava v tem delu doline ni napredovala, poljedelstvo pa je ostalo v funkciji živinoreje.
To se kot velik izziv kaže pri projektu namakalnega sistema, s katerim bi občini Ajdovščina in Vipava vodo iz zadrževalnika Vogršček do konca desetletja pripeljali do Podnanosa. V sistem bi vključili več kot 1500 hektarov kmetijskih površin in s tem omogočili intenzivnejšo pridelavo, ki je ključna za samooskrbo, ter spodbudili pridelavo tržno zanimivih kultur, ki so nujne za preživetje kmetij.
A pri uresničitvi naložbe, ki je dejansko enkratna priložnost, ki bi jo drugje v Evropi zagrabili z obema rokama, imata obe občini zaradi naštetega precej dela že s prepričevanjem lastnikov za vstop v sistem. Slabe izkušnje iz preteklosti in negotova prihodnost so težka popotnica, zato je zadržanost lastnikov razumljiva. Njihovim pomislekom botruje tudi neodločnost politike. Ta po eni strani zagovarja večjo samooskrbo, po drugi strani pa pridelovalce omejuje z novimi direktivami. Tudi tisti, ki bi v luči načrtovanega namakanja travnike v dolinskem pasu preorali v njive, tega ne morejo, saj gre za območja okoljsko občutljivega trajnega travinja.