Na katerem mestu so ljudje?
Slovenija ima problem. No ja, ima jih veliko, preveč, a eden od teh so nedvomno odpadki. Ločevanje komunalnih odpadkov in posledično recikliranje se sicer izboljšujeta, a glede na to, da jih ustvarjamo vedno (pre)več, se vse skupaj zdi začaran krog, ki se brez ustreznih ukrepov ne bo nikoli sklenil. Na področju predelave in odstranjevanja odpadkov s sežigom država ni samozadostna in je odvisna od tujine, količine izvoza odpadkov so se v zadnjih letih povečevale. Kaj ta odvisnost pomeni, se je med drugim pokazalo pred časom, ko so Madžari za krajši čas zaprli meje za odpadke, marsikje po Sloveniji pa so grozile ekološke bombe. Te so sicer v obliki požarov ali neustreznega in tudi protizakonitega odlaganja marsikje že večkrat počile.
Kako rešiti kompleksno enačbo, ki ima med seboj več tudi nasprotujočih si spremenljivk, je oziroma bi morala biti ena od prioritet države. Čeprav je rešitev v prvi vrsti preprečevanje nastajanja odpadkov, pa ponovna uporaba in recikliranje, se zdi, da brez sežiga, vsaj srednjeročno, ne bo šlo. Država zdaj predvideva največ štiri sežigalnice. Ker so ljudje do njih izjemno nezaupljivi, je umeščanje vsakega novega obrata zapleteno in usojeno, če že ne na neuspeh, pa vsaj na dolgotrajne spore in ljudsko nasprotovanje. Zato je lahko razumeti skomine, da bi odpadke sežigali kar tam, kjer je okolje že degradirano, ali tam, kjer to že počnejo. V Salonitu denimo že dolgo izvajajo sosežig, zanj so se pred letom dni ogrevali v Šoštanju (TEŠ), a so se nato pod pritiskom ljudstva povlekli nazaj, podobne namere so v Ljubljani ...
Opozorila zdravnikov o sežigalnicah niso akademska razprava, ampak v prvi vrsti klic, naj država stori vse, da se v največji meri zaščitita okolje in zdravje ljudi.
Če bi bil v enačbo vključen samo goli interes države, da se na čim elegantnejši način znebi odpadkov, ali interes gospodarstva, da se vključi v posel, ki je tako ali drugače dobičkonosen, bi bile zadeve dokaj preproste. A v enačbi so vedno tudi ljudje, predvsem tisti, ki živijo v bližini naprav, ki (so)sežigajo. Ponavadi tam, kjer je okolje že degradirano zaradi desetletij onesnaževanja, kjer so okolje in ljudje že plačali previsok davek. Opozorila zdravnikov, naj država določi najnižje možne dovoljene vrednosti izpustov in izenači mejne vrednosti sežiga in sosežiga, tako niso akademska razprava, ampak v prvi vrsti klic, da se stori vse, da se v največji meri zaščitita okolje in zdravje ljudi.
Država ni pred preprosto nalogo. A prej ali slej se bo, iz osnovne poštenosti, morala odločiti, predvsem pa javno izreči, na katerem mestu v tej zapleteni enačbi so pravzaprav okolje in ljudje. Trenutno ni videti, da bi bili ravno visoko ...