Mala šola vladanja v apokalipsi

Virus, neurja, smrti, protesti... Tem vsakdanjim mini apokalipsam bi manjkal samo še kakšen zombi, pa bi lahko upravičeno dejali, da smo ujeti v filmu, za katerega scenarij so spisali Hitchcock, King in Spielberg skupaj.

Časi, prežeti s takšnimi dogodki, pa so kot nalašč za to, da med ljudi vnesejo zmedo in strah, posledično pa še nestrpnost, živčnost, depresijo.

Iz takšnega kaosa je seveda težko slišati glas razuma, ki ga običajno ponuja stroka. Precej lažje pa na površja priplavajo ekstremi, ki običajno igrajo na strune strahu.

Prav zato je izredno pomembno, da nad zbegano množico v času kriz - posebej takšnih, ki ne slonijo na denarju, pač pa na razgradnji medosebnih odnosov - bedi roka, ki jo zna usmeriti in umiriti. In jo voditi naprej, v nove čase, pa najsi bodo kakršni koli že.

Po vsem videnem in doživetem v zadnjih dveh letih bi lahko ocenili, da je slednje pri nas umanjkalo. Seveda je bilo ob začetku pandemije podobno po vsem svetu. Virus je presenetil vse. A pomembneje je, da so nekatere oblasti začeti delovati tako, kot se sicer deluje v katerikoli krizi. Nekatere pa so zaslutile, kakor pravi naš današnji intervjuiranec Bogomir Kovač, “da jim covid omogoča, da lahko z obsežnimi operacijami začnejo nadzirati družbo v skladu s svojimi interesi”. In če so ti interesi v glavnem zasebni, začne družbo prevevati občutek neenakosti. Ki v kombinaciji s strahom in pomanjkanjem jasnih pravil rodi to, kar imamo danes: kakofonijo zahtev po pravičnosti, normalnosti in takojšnjih rešitvah težav, ki se v državi kopičijo že desetletja.

Iz takšnega kaosa je seveda težko slišati glas razuma, ki ga običajno ponuja stroka. Precej lažje pa na površja priplavajo ekstremi, ki običajno igrajo na strune strahu. In ki rojevajo še večje ekstreme in nesmisle, povzročajo še večjo neenakost in razklanost družbe, saj izhajajo iz prepričanja v svoj prav, iskanja grešnih kozlov in vere v lastne pravice, ne pa tudi dolžnosti. Predvsem pa ob zavračanju trenutnih rešitev ne ponujajo drugačnih.

To velja za vse - tako za protestnike, cepilce, anticepilce, najbolj pa za vlado, ki takšno stanje dopušča. In dopušča ga z neuglašenimi in včasih nedomišljenimi ukrepi, z občasnim tviteraškim cinizmom in pravili, ki jih ne zmore nadzirati. Tako denimo na eni strani tlakuje pot do normalnosti s cepljenjem ali testiranjem, po drugi pa to pot za sabo podira z različnimi aferami znotraj svojih vrst.

V tej krizi je treba dojeti predvsem dvoje: da je ni mogoče reševati s prisilo in ne s strahovlado. Tega se mora zavedati tako aktualna vlada, kot tudi tisti, ki danes želijo biti njen antipod.


Preberite še


Najbolj brano