Kulturni hram po meri Izolanov
Objekt izolskega kulturnega doma prej spominja na kuliso za snemanje filma o obdobju pred drugo svetovno vojno kot na kulturno središče razvitega evropskega mesta. V to, da si Izolani zaslužijo nov kulturni dom ali center, ne dvomi nihče. Mnenja se krešejo o tem, kakšen naj bo, koliko dvoran s koliko sedeži naj ima ter kaj vse naj bo še v njem. V občini, kjer kulturo postavljajo ob bok športu (zato vztrajajo pri enotnem Centru za kulturo, šport in prireditve) in imajo veliko potreb ter še več želja, pa so finančno omejeni bolj kot drugod. Majhna Izola premore le še peščico občinskih zemljišč, primernih za prodajo, in ima malo omembe vrednih podjetij, med katerimi ni Luke Koper, ki v sosednjo občinsko blagajno vsako leto prispeva po devet do deset milijonov evrov, niti turizem ji ne prinaša obljubljenih zlatih jajc.
Tudi če bi se še bolj zadolžili in še dve leti po prihodnjih volitvah odpovedali vsem drugim projektom ter tako zbrali 25 do 30 milijonov, na kolikor nekateri ocenjujejo uresničitev idejne zasnove za Istrski kulturni center Izola, ostaja vprašanje, kje bi dobili denar za ustvarjanje dodatnega programa ter kako bi zmogli pokrivati stroške obratovanja in vzdrževanja. Že za poletne in decembrske prireditve, na katere v znak gostoljubja omogočajo prost vstop, komajda spraskajo denar, plačljivi dogodki pa le občasno zbudijo zanimanje, ki preseže zmogljivost zdajšnje skrajno dotrajane dvorane z 230 sedeži. To se zgodi ob nastopu Rudija Bučarja in Pihalnega orkestra, najbrž bi se tudi, če bi Vlada Kreslina, Dan D in še kakšnega glasbenika podobnega kova povabili pozimi, namesto poleti.
Prav to, da mora domač pihalni orkester, ki bo maja obeležil 148. obletnico, nastopati v telovadnici osnovne šole, bi moralo biti izhodišče za načrtovanje novega hrama kulture.
Prav to, da mora domač pihalni orkester, ki bo maja obeležil 148. obletnico, nastopati v telovadnici osnovne šole, ker ta lahko sprejme 350 obiskovalcev (na nedavnem koncertu v spomin na Danila Kocjančiča niti to ni bilo dovolj), bi moralo biti izhodišče za načrtovanje novega hrama kulture - po meri Izolanov. Ni sprejemljivo, da orkester z zavidljivo tradicijo in dirigentom, ki mu ne zmanjka zamisli za prirejanje Kocjančičevih, Avsenikovih in španskih skladb v lastnem mestu nima kje nastopati. Ali da vadi v pretesnih prostorih.
Glede na to, da Istra čez dve leti ne bo evropska prestolnica kulture, z zamislijo o kulturnem centru, ki bi stavil na najmanj istrske obiskovalce in izolski proračun, v teh kriznih časih nima smisla vztrajati. A niti zavreči, kar je bilo v vseh letih doslej narejeno, da se ne bo v statično vprašljivi stavbi iz leta 1911 prej porušil strop in koga poškodoval. V tem primeru bi morali iskati denar za odškodnine.