Kriminalci z lopatkami
Najti skriti zaklad, skrinjico polno kovancev, so sanje vsakega otroka. Mnogi jih želijo uresničiti še, ko odrastejo in si lahko privoščijo nakup detektorja kovin. Dandanes je to mogoče že za nekaj sto evrov, kar je naplavilo kopico indianov jonesov. Hodijo po travnikih in gmajnah in čakajo na pisk, ki jim nakaže, kje zakopati, da najdejo kaj kovinskega.
To, da brez strokovne usposobljenosti in dovoljenja zavoda za varstvo kulturne dediščine sploh ne bi smeli oprezati za arheološkimi ostalinami, jih ne zanima. Kaj šele, da je vse, kar morebiti najdejo v tleh, last države in da so pravzaprav tatovi. Vsak zase meni, da s posameznim izkopanim predmetom ne dela velike škode in da ga je celo rešil pred propadom. V resnici pa krade nacionalno dediščino.
Vsak zase meni, da z izkopanim predmetom ne dela velike škode in da ga je celo rešil pred propadom. V resnici pa krade nacionalno dediščino.
Poznavalci ocenjujejo, da je takšnih ljubiteljskih tatov v Sloveniji vsaj 500 (od 50 do 100 “resnih”, ki so na terenu po večkrat na teden) in da vsako leto izkopljejo od 2000 do 4000 pomembnih kovinskih najdb. Te bi v rokah in pred očmi strokovnjakov lahko razkrile pomemben košček mozaika naše preteklosti. Tako pa končajo pospravljene na podstrešjih ali prodane, največkrat v tujino. V dobrih desetih letih naj bi se prodalo za nekaj sto tisoč evrov ostalin z območja Slovenije.
Med ljubiteljskimi raziskovalci je resda nekaj takih, ki s stroko sodelujejo. Večina pa še naprej pleni in očitno to ne moti nikogar. Sicer se na spletu ne bi pojavljali filmčki o najdbah, poiskanih z detektorji kovin, pod njimi pa - namesto zgražanja - pohvale in prošnje za namige, kje iskati, da čim več najdeš.
Zakoni in pravila, ki urejajo iskanje arheoloških najdb, so zelo natančno postavljena. A ostajajo le črka na papirju. Kulturna dediščina ni toliko spoštovana, da bi za njeno ohranitev kdo hodil po terenu in preganjal samooklicane arheologe. Stroka pa ne zmore dovolj enotnosti in odločnosti, da bi vpregla zbirateljsko strast posameznikov v svojo korist. Nenazadnje je za takšno stanje odgovoren prav vsak od nas. Tisti, ki s kitajskim detektorjem med kamenjem nekdanjega gradišča najde kos brona ali železa, ga prinese domov, nato pa ne ve več, kaj bi z njim. Kot tisti, ki mu ne pove, da je s kosom kovine ukradel tudi védenje o nas vseh in o samem sebi.