Koliko rožnate v prid bolnih? Več!

Skoraj ni človeka, ki rožnate pentlje ne bi povezal z Rožnatim oktobrom in rakom. Že leta je prepoznavna. Žal v enaki meri v družbi, zlasti pri politiki in odločevalcih, rožnata zavest ni poskrbela za sistemske ukrepe v prid rakavih in vseh bolnikov.

K sreči rak že dolgo ni več zaznamovan s stigmo. Še vedno pa mnogi rakavi bolniki bijejo težak, mučen in samoten boj s to boleznijo. Če nimajo zares dobrih zdravnikov, ljubečih bližnjih in tudi dovolj denarja, je boj neizmerno naporen, boleč in brezupen. Domala vsi pogrešajo tisto, kar bi jim moralo biti dosegljivo, kot je bolnikom v nekaterih razvitih državah.

Zdravniki trdijo, da rak ni konec sveta. A je za tiste, ki jih premeščajo iz ene bolnišnice v drugo in trobijo, da na smrt bolni k njim ne sodijo.

Medicina skokovito napreduje, vse to prodira tudi k nam. A odgovorni za zdravstveni sistem in zdravstveno politiko se še vedno ne zmorejo odločiti, kaj naj bo vsem enako dostopno in kdaj, kaj ter koliko pa mora človek doplačati sam. Pa tudi, kaj vse sploh sodi k paliativni oskrbi ter koliko, komu in kdaj jo mora zagotavljati sistem. Niti zakona o dolgotrajni oskrbi (kamor sodi tudi velik del paliative) politika še ni spravila pod streho. Žalostno je, da pri osnutkih doslej zdravstveni resor ni zmogel (ali hotel?) socialnemu pustiti blizu v tolikšni meri, kot to področje zahteva.

Tudi rakavi bolniki ostajajo pri nas na nek način še vedno le polovično oskrbljeni. Vsaj glede vsega tistega, kar v nekaterih razvitih državah - tistih, ki socialnost in solidarnost res živijo - sodi k njihovemu zdravljenju. Gre namreč za vse, kar sodi v paket celovite paliativne oskrbe. To pa je dolga vrsta ukrepov in bonitet, ki rakavim bolnikom omogočajo dostojno, človeka vredno življenje. Tako med zdravljenjem kot v času, ko zaradi te bolezni, žal, ugašajo.

Prav je, da nas v Rožnatem oktobru zdravniki prepričujejo, da je življenje kljub raku lahko ljubeče rožnato. Prijazno v okolju, ki zna in zmore poskrbeti za primerno zdravljenje, lajšanje težav in tudi za dostojno slovo, ki si ga vsakdo zasluži. Zdravniki trdijo, da rak še ni konec sveta. Žal za mnoge je, ko jih premeščajo iz ene bolnišnice v drugo in jim trobijo, da na smrt bolni k njim ne sodijo. Pa čeprav ti oboleli nimajo nikogar, ki bi jih zmogel primerno negovati. Edino upanje - domovi ostarelih - jih najpogosteje prav tako odslavljajo. Že zato, ker je teh domov premalo in ker za paliativno oskrbo nimajo dovolj kadra in postelj. Tudi normativov ne.


Preberite še


Najbolj brano