Koktajl na vlaku? Ne, glavobol na cesti
Prometni kaos. Tranzitna dežela. Srednjeevropski glavobol. Avtocestno slepo črevo Evrope. To so le nekateri predznaki in vzdevki, s katerimi bi lahko poimenovali slovenska cestna in avtocestna omrežja, ki so, milo rečeno, postala zares obupna. Pa ne zaradi dotrajanosti infrastrukture, ampak zaradi tega, ker preprosto ne požirajo več neskončnih kolon vozil, ki se, tudi izven turistične sezone, dnevno pretakajo iz vseh koncev Evrope. Četudi letošnji zastoji še vedno niso dosegli ravni iz leta 2019, ki je bilo po podatkih Darsa po zamašenosti cest rekordno, je pričakovati, da bodo v prihodnjih letih zastoji še večji - tako tovorni kot osebni promet se iz leta v leto namreč povečujeta.
Huda bo. Predvsem zaradi tega, ker na državni ravni tako rekoč ni nobenih načrtov, kako na dolgi rok presekati prometni gordijski vozel, ki se vsako leto čedalje bolj zateguje. Ministrstvo za infrastrukturo za zdaj še ni predstavilo celovitega načrta o tem, kako razbremeniti avtocestna omrežja, dvotirnosti milijardnega projekta gradnje drugega tira železniške proge Divača–Koper smo se že v osnovi odrekli, načrti o bolj trajnostnih vrstah mobilnosti pa so zgolj pravljice, ki niso zaživele niti na papirju. Tudi z gradnjo tretjega pasu na avtocestah, ki bi vsaj na kratek rok izboljšal pretok prometa, zamujamo. Da ne govorimo o tem, da je prometna problematika po vsem sodeč drugorazredna tema, ki se je redkokdaj dotaknejo tudi na številnih predvolilnih soočenjih. Je pa zato še kako pomembna za državljane, ki vsako leto vedno več časa prebijejo na asfaltu. Še zlasti za prebivalce Istre, ki zaradi migracijskih tokov vikendašev ob nedeljah niti iz hiše ne morejo več.
Na državni ravni tako rekoč ni nobenih načrtov, kako na dolgi rok presekati prometni gordijski vozel, ki se vsako leto čedalje bolj zateguje.
Slovenija, ki ima zares odlična izhodišča za razvoj drugačnih oblik mobilnosti - njena prednost je namreč, da je majhna, ima pa tudi tirni sistem, ki ga je mogoče nadgraditi -, močno zaostaja za razvitimi evropskimi sosedami, kjer so denimo tirna omrežja že dolgo konkurenčna cestnoprometnemu sistemu. Slovenija bi lahko postala poligon za preizkušanje novih, tudi drznih, zelenih oblik mobilnosti, a žal je še daleč od tega. Da bi se to zgodilo, bo potreben velik preskok v razmišljanju, tako na mestni ravni kot na regionalni in nacionalni ravni. Kasneje kot bomo ta preskok storili, dražji bo. In hujša bo škoda.
Ali bi se raje usedli v avto in se iz Kopra do Ljubljane prebijali tri ure med vročo pločevino in živčnim hupanjem, če bi z vlakom potrebovali zgolj 45 minut, za nameček pa bi bil še mestni potniški promet urejen, kot je treba? Sloki in elegantni futuristični vlaki, na katerih bi med srkanjem čaja ali Gibsona* opazovali švigajoče zelenilo slovenske pokrajine, za zdaj v Sloveniji še vedno sodijo zgolj v domeno znanstvene fantastike. In v mokre sanje vseh nas, ki vsakodnevno kampiramo na cestah.
*Koktajl, ki ga na vlaku srka Roger Thornhill (Cary Grant) v kultnem Hitchcockovem trilerju Sever-severozahod