Koga briga osamosvojitev?
Osamosvojitev Slovenije, besedna zveza, globoko vsidrana v zavest skoraj vsakega, ki jo je doživel, v vsakodnevnem besednjaku milenijcev, pa tudi dela pripadnikov generacije Z nima posebnega pomena. Med razlogi za to prednjačijo učni načrti v osnovnih in srednjih šolah, ki temeljijo na kronološkem principu pouka zgodovine. Zato se v večini slovenskih učbenikov osamosvojitvene tematike znajdejo na zadnjih straneh, ki jih v nekaterih šolah sploh ne uspejo predelati, saj preprosto zmanjka časa. Kdor je na svet privekal po letu 1991, tako nima realnih možnosti, da bi bil deležen poglobljene razlage in posledično razumevanja tega za državo, v kateri živimo, tako pomembnega obdobja. Zgodbe o vojni, osamosvojiteljih, razpadu Jugoslavije in veličastnem dvigu zastave na Trgu Republike slišijo le iz ust “nonotov”, staršev in TV voditeljev. Ti so povečini kontaminirani s svojimi lastnimi izkušnjami in prepričanji. Natolcevanja o združevanju in enotnosti naroda tako mladi razumejo le kot mlatenje prazne slame.
Mladim ni zares mar, kdo si lasti zasluge za osamosvojitev Slovenije. Ni jim mar, v katerem muzeju so razstavljene listine, fotografije in ostala “šara”. Le kako bi jim bilo mar, ko pa se ne zavedajo, da narodna zavest ne pripada nikakršnim političnim opcijam, družbenim klikam in ideologijam. Pripada vsem. Ne zavedajo se, da bi brez zavesti, ki se je vzajemno formirala z državo, v šolah obiskovali pouk srbohrvaščine, ne pa francoščine, nemščine, angleščine ali celo kitajščine.
Muzeji, ki so v prvi vrsti namenjeni zanamcem, naj se otresejo lovk političnih prepričanj in se posvetijo svoji prvotni funkciji - raziskovanju, dokumentiranju, ohranjanju, razstavljanju in predvsem - navdihovanju.
Politične poteze, kot so kadrovska pretresanja, ustanavljanja novih in združevanja starih muzejev tako ne prinašajo nič novega. Za nas, neuko mlado rajo, prinašajo samo odpor na eni in brezbrižnost na drugi strani. Beseda 'muzej' izvira iz starogrške besede 'museion' in pomeni 'svetišče muz'. Je torej prostor, v katerem se na podlagi pretekle gradi navdih za pisanje nove zgodovine. Muzeji, ki so v prvi vrsti namenjeni zanamcem, naj se otresejo lovk političnih prepričanj in se posvetijo svoji prvotni funkciji - raziskovanju, dokumentiranju, ohranjanju, razstavljanju in predvsem - navdihovanju.
Razumevanje osamosvojitve v očeh mladih torej sloni na dobrem starem političnem moraliziranju, kakršnemu smo lahko priča v vsaki vaški pa tudi mestni “betuli”. Vsem modrecem naj vendarle postane jasno, da se s tem moraliziranjem odmikamo od dejanskega problema. Dokler bo dojemanje zgodovine slonelo na mnenjih domnevno krepostnih politikov in dobrosrčnih poštenjakov, se ne bo spremenilo popolnoma nič in debate o tem, kdo si lasti zasluge za osamosvojitev Slovenije, bodo še naprej narekovale tok političnega dogajanja v naši - ne več rosno mladi - državici.