Klinc, pa tak sistem!

Slovensko javnost že dobre tri mesece pretresajo nasilna dejanja posameznikov in celo skupin. Večerna poročila so polna vesti o pretepih, napadih, streljanjih in grožnjah. Brez slednjih ni minila niti predsedniška predvolilna kampanja. A v luči polpreteklih dogodkov v Ljubljani, Mariboru, Postojni in v Fotopubu se poraja vprašanje, zakaj naš sistem ščiti kriminalce in ne žrtev. Vsevedni in brezmadežni modreci z družbenih omrežij bodo najbrž postregli z odgovorom v slogu “ker so kriminalci žrtve sistema”.

Take floskule lahko pričakujemo, denimo, od starša enega od dečkov, ki so se minuli teden spravili na 13-letnika za Bežigradom. Travma, ki jo doživlja fant, ko je obkoljen in po njem padajo udarci, traja večno. Čisto mogoče je, da so mu v tolažbo povedali, da njegovi napadalci nasilje prinašajo od doma in so najverjetneje vsak dan doma tudi oni tepeni. So se mu zasmilili? Jim bo odpustil, ker so pač žrtve sistema in bo preostanek svojega življenja krivdo za travme pripisoval sistemu?

Vprašajmo se o pravicah Nike Kovač in napadenega 13-letnika, ki najbrž nikoli več ne bosta mirno hodila po ljubljanskih ulicah. Onadva sta žrtvi sistema, ne pa njuni napadalci.

Lep primer inkarnacije spletnega nasilja je tudi nedavni napad na direktorico Inštituta 8. marec. Nika Kovač je po pripetljaju na Bavarskem dvoru s cmokom v grlu izjavila, da se v Sloveniji ne počuti varno. Kako le? Saj imamo vendar demokracijo. Vsak lahko počne to, kar se mu zahoče. Predvsem na družbenih omrežjih. Pod objavo o napadu na eno najvidnejših slovenskih aktivistk na facebook profilu našega časopisa se je pred dnevi vsul plaz grozljivih komentarjev, ki so napad poveličevali, spet drugi so izražali dvome o njegovi resničnosti in od Nike Kovač zahtevali objavo zdravniškega izvida, ki bi dokazal napad. V veličastni demokraciji imajo vendar pravico to zahtevati. Ob umiku sovražnih komentarjev so taisti komentatorji pričeli z napadi na naše spletno uredništvo in se sklicevali na svobodo govora. Klinc, pa svoboda govora.

V hektičnem stanju, ki ga povzročajo tovrstni dogodki, Slovenci radi pozabimo na pravice žrtev. Vprašajmo se o pravicah Nike Kovač in pretepenega 13-letnika, ki najbrž nikoli več ne bosta mirno hodila po ljubljanskih ulicah. Onadva sta žrtvi sistema, ne pa njuni napadalci. Spomnimo se primera iz leta 2017, ko se je vesoljna Slovenija zgražala nad početjem dveh fantov, ki sta pretep s smrtnim izidom pretočno predvajala na družbenem omrežju. Vseh so bila polna usta o tem, kako moramo vsakršno nasilje obsoditi, se ga naučiti prepoznati in ob njem ukrepati. Pa smo se? Polpretekli dogodki so pokazali, da bi v primeru obstoja standardizirane lestvice za merjenje družbenega napredka od leta 2017 do danes najbrž zdrsnili tako globoko v podzemlje, da bi lahko noge namočili kar v Stiksu.

---

---