Klavrna tolažba za šesterico
Pred tridesetimi leti se je v Sloveniji na Balkan gledalo nekako zviška, na živce nam je šlo, da nas tlačijo tja, ko pa smo se videli v srednji Evropi, v družbi Avstrije, Češke, Madžarske, tudi Bavarske, Poljske. Potem je minilo nekaj let in Balkan nam je začel iti manj na živce. Ugotovili smo namreč, da tam živijo ljudje, ki imajo slovenske hladilnike, pohištvo, smuči in sokove radi, jim zaupajo in so jih pripravljeni plačati, ponovno smo odkrili tudi svojo čustveno navezanost na področja, ki se jim je sprva plašno, potem pa vse bolj sproščeno začelo praviti “dežele nekdanje Jugoslavije”.
Vzporedno z opisanimi procesi je svoje delo opravljala tudi politika. Že kmalu v devetdesetih letih, ko se je slovenska diplomacija še vzpostavljala kot sogovornik v mednarodnem prostoru, je politika svoj fokus skušala najti na Balkanu, v nekdanji Jugoslaviji, kjer naj bi Sloveniji prednost pred drugimi mednarodnimi akterji dajalo “poznavanje regije”, karkoli že to pomeni.
Ambicija, da šesterica zahodnobalkanskih držav dobi bolj natančen obet glede njihovega članstva v EU, ni uspela. Razhajanja med državami so prevelika.
Ambicija slovenske diplomacije, da šesterica zahodnobalkanskih držav danes na Brdu dobi bolj natančen obet glede njihovega članstva, ni uspela. Razhajanja med državami so prevelika, možnost blokade, ki jo imajo obstoječe članice, je premočno orožje. Nezadovoljstvo med čakajočimi je razumljivo, a v tem trenutku jim drugega kot potrpežljivost ne preostane. Spodbudne besede Ursule von der Leyen, Janeza Janše in Charlesa Michela so bile danes zanje bolj klavrna tolažba. O tem, da šesterica sodi v Evropsko unijo, se lahko strinjamo, lahko pa se o tem tudi pogovarjamo. Če ne bodo opravljeni vsi pogoji, ki jim mora država kandidatka zadostovati, je s širitvijo pametno počakati. V preteklosti se je na horuk v unijo sprejelo Bolgarijo in Romunijo, te napake si najbrž vodilni ne želijo ponoviti.
Ni se težko strinjati z oceno Janeza Janše, da bodo prostor, ki ga na Balkanu ne bo zasedla Evropska unija, zasedli drugi. Turki, Iranci, Arabci, Kitajci, Rusi to že počnejo, izveske podjetij iz teh držav je videti ob sprehodu skozi Sarajevo, Beograd, Prištino, Skopje, Tirano ali Podgorico. Državam, iz katerih na Balkan prihaja kapital, je za Evropsko unijo bolj ali manj vseeno. Ni izključeno, da bo zanjo vse bolj vseeno tudi šesterici držav.